Marshland (2014)

Marshland / La Isla Minima review | Dog And Wolf

Rating: 7.5 out of 10.

Španija, leta 1980. Država se nahaja na političnem prehodu iz diktature generala Franca v bolj demokratično obdobje. To pa za seboj pusti veliko posledic; nekateri so še vedno zapriseženi sledilci fašističnega generala, spet drugi pa želijo potlačiti najbolj temačna obdobja svojih življenj pod njegovo vladavino. Med slednje spada tudi izkušeni policijski detektiv Juan, ki skupaj z novincem Pedrom prispe v majhen kraj v močvirnatem področju, da bi razrešila skrivnostno izginotje dveh mladih sester, kar ju posledično vodi v lokalno mrežo laži, političnih vplivov ter sprevrženega razvrata. Marshland je v osnovi precej standardni kriminalni triler, ki sledi podobni naraciji kot npr. nadaljevanka Twin Peaks brez nadnaravnim elementov; dva “outsiderja” prispeta v majhno podeželsko skupnost, katero je pretresel zločin in med preiskavo dvojica naleti na mnogo skrivnosti, ki zamajajo temelje idiličnega vzdušja v kraju. Režiser in scenarist Alberto Rodriguez tekom celotnega filma izpostavlja močan kontrast med samo temačno zgodbo z mnogimi občutljivimi problematikami (spolne zlorabe, seksizem, politični radikalizem) in minimalističnimi, vendar privlačnimi podobami podeželja, ki pa je zgolj lepa fasada za grdobije, katere glavna junaka odkrivata. Ko se Marshland odvija kot kriminalni triler, je napeta dirka s časom, ki potrpežljivo razvija svojo zgodbo in gledalcu meče sledi v obliki drobtinic. Te postopoma pripeljejo do končnega antiklimatičnega razpleta, ki pa je navkljub dobremu potencialu nekoliko nerazvit in daje občutek, kot da je Rodriguez na hitro želel razrešiti nastali konflikt, vendar pa je vse ostalo pri bolj ali manj ponesrečnem poskusu. Film je sicer najbolj šibak v momentih, ko želi za seboj potegniti družbeno / politično sporočilo o vplivu Francovega režima na celotno območje Španije, vendar tudi pri tem ostaja rahlo nedorečen. Še več; ker film politična ozadja zgodbe omeni zgolj mimogrede, se je vredno vprašati, zakaj jih je režiser sploh vstavil v film, ki bi ostal bolj ali manj nespremenjen tudi kot povsem klasični krimič. Marshland zatorej ni ravno zadetek na polno, vendar pa mu na tehnični ravni ni moč ničesar očitati, pa tudi sama zgodba o preiskavi izginotja mladih sester ni brez presenečenj.

The Master (2012)

15 Superb Stills from The Master (2012) - Our Culture

Rating: 10 out of 10.

Paul Thomas Anderson je ime, od katerega upravičeno pričakujemo presežek. Filmski mojster je znan po svojem perfekcionizmu, skorajda matematični natačnosti in je tudi eden redkih filmarjev, ki uspe iz svojih igralcev vedno potegniti maksimum. Zlati primer tega je mojstrska psihološka drama The Master, ki je hkrati žal tudi eden zadnjih filmov, v katerem je nastopil pokojni Phillip Seymour Hoffman. Tokrat presune z vlogo enako karizmatičnega kot tudi enigmatičnega Lancasterja Dodda, sicer vodje verske skupine, imenovane Vzrok. Vanjo se po naključju včlani tudi prostaški, gobezdavi, nasilni in podivjani vojni veter Freddie (Joaquin Phoenix), v katerem Dodd vidi priložnost, da še eno izgubljeno dušo reši pred dokončnim eksistencialnim propadom, četudi lahko za to oba plačata previsoko ceno. Film je v javnosti dvignil nekaj prahu, saj je Vzrok precej očitna asociacija na popularno gibanje scientologijo, vendar pa je The Master vse prej kot satirično norčevanje iz obstoječe religije. Na vsebinski ravni gre za film o vrednosti človekove osebne svobode, ki hkrati zastavi provokativno vprašanje o tem, ali ljudje potrebujemo pastirje, da nam očistijo vest ali pa smo tega zmožni sami; zato ni niti malo presenetljivo, da se film vrti okoli osebnostnih nasprotij med Doddom, simbolom “blage” avtoritete, ki verjame v kolektivizem ter Freddiejem, katerega zaznamuje uporniški in hkrati destruktivni duh. Na tehnični ravni pa je The Master film, po katerem se lahko vsak mlad, nedebudni filmski umetnik uči svojega poklica; Andersonov film namreč uči, kako režirati, montirati, postaviti kadre, strukturirati zgodbo in iz igralcev potegniti tisto, kar bi lahko označili za “oskarjevsko igro”. Hoffman je kakopak fenomenalen, še boljši pa je Phoenix kot nepredvidljivi Freddie, z epizodnimi vlogami pa navdušijo tudi Laura Dern, Amy Adams in Rami Malek. Preprosto povedano; The Master je moderna filmska klasika oz. film, po katerem se lahko učimo osnov delanja filmov.