Za začetek opozorilo; Capone s svojim zavajajočim naslovom ni klasična biografija, ki bi kronološko sledila vzponu in padcu enega od najbolj razvpitih ameriških gangsterjev vseh časov, Ala Caponeja. Pravzaprav se film Josha Tranka, ki se je nazadnje opekel z nemarno spacano superherojsko povprečnico Fantastic Four, osredotoča na zadnje leto Caponejevega življenja, ko je po desetih letih čepenja za zapahi spuščen na prostost in obsojen na samotarsko življenje v svoji vili na Floridi. 47 – letni Capone (v fenomenalni  preobrazbi Toma Hardyja, ki znova dokaže, da je prvak karakternega igranja) tokrat ne beži pred zakonom, ampak kar sam pred seboj. Capone, ki ga spremljamo tokrat, je vase zaprt in zagrenjen starec, ki se bori s hudo demenco in vročičnimi halucinacijami, preko katerih dela obračun z lastno krvavo preteklostjo. In kot že rečeno; Capone ni razkošna epska biografija, ki bi sledila pravilom žanra in služila kot grandiozen sprehod skozi življenje vplivnega gangsterja. Namesto tega se Trank drzno odloči za nenavadno kombinacijo intimne drame ter psihadelične srhljivke o nekdanjem strahu in trepetu ameriškega podzemlja, ki za seboj vleče bremena mnogih zagrešenih zločinov in drugih nečednosti. Ogromno poudarka je že na omenjenih Caponejevih halucinacijah, ki močno spominjajo na najbolj odbite Lynchevske izlete v območje morečega surrealizma. Ravno zato je Capone nepopoln in zbegan, vendar hkrati nekonvencionalen in fascinantno bizaren izlet, kateremu ni moč očitati formulaičnosti in predvidljivosti. Capone tako prepriča s svojo samozavestno in brezkompromisno Trankovo režijo, prepričljivo morečo atmosfero, odlično igralsko predstavo Hardyja ter iskrenim portretom stanja človekovega duha pri spopadu z demenco. Film je na ravni vsebine resda nekoliko nedodelan (z izjemo Caponeja so ostali liki bolj ali manj statisti) in zdi se, da pod površjem skriva mnogo zanimivejšo zgodbo kot jo sicer prikaže. Navkljub temu pa je Capone unikaten in drzen vdor v žanr klasične gangsterske biografije.