Filmske recenzije | RAZGLEDANO

So filmi, ob katerih se nam nemudoma prebudijo spomini na določeno časovno obdobje. 80. leta so sicer definirali mnogi produkti sedme umetnosti, vendar noben ni bil tako vpliven in razgrajaški kot ravno Scarface. Vse, kar film prikaže, lahko povežemo z 80. leti; kričeča oblačila, dragi avtomobili in hiše, morja denarja, privlačna elektronska glasba ter sončne plaže, polne lepih deklet. Film je krvava epopeja o vzponu in padcu kubanskega priseljenca Tonyja Montane (Al Pacino v eni svojih najbolj teatralnih vlog v karieri), ki ubeži Castrovemu režimu in si zatočišče najde v Ameriki, natančneje na ulicah Miamija, kjer se širijo vonj po morski soli, sončni kremi in kokainu. Po seriji uslug, ki jih opravi za lokalne preprodajalce mamil, se hitro povzpne po lestvici organiziranega kriminalna in postane eden od najbolj uspešnih kot tudi nevarnih mamilarskih mogotcev v Miamiju. A z uspehom pridejo tudi prve težave; naraščujoča paranoja, skrhani družinski in prijateljski odnosi, izsiljevalski poslovni partnerji, hitro spreminjajoča se klima v državi ter mogočna roka zakona, ki si želi prilastiti delež Montaninega narkoimperija. Film režiserja Briana De Palme in scenarista Oliverja Stona odlično zajame nihilistično vzdušje floridske dance pop scene in kričeče mode 80. let, pod plastjo skoraj baročnega kiča pa se razkriva krvava orgija mamil, denarja in zvestobe, katere osrednji lik skuša loviti ravnotežje med statusom neusmiljenega gangsterja in človeka, ki navkljub številnim zločinom ohranja določen moralni kodeks kot je Montanino vztrajanje, da pri poslu nikoli ne ubija žensk ali otrok. In četudi Montana poseduje mnogo značilnosti t.i. toksičnih mošk (impulzivnost, nastopaštvo, zatekanje k nasilju, seksizem), mu Pacino s svojo energično in čustveno intenzivno predstavo doda potrebne dimenzije, ki lik odmaknjeno od stereotipnega gangsterskega gobezdala. Nekateri bi lahko cinično pripomnili, da je Scarface primer filma, kjer stil prevladuje nad vsebino (to sicer deloma drži) vendar pa duet De Palma in Stone klasično zgodbo o vzponu in padcu kriminalca začinita z odlično igralsko zasedbo, neprekosljivo energijo, vznemirljivimi akcijskimi prizori ter danes ponarodelimi dialogi. Scarface je nepopolna, neodgovorna in hrupna filmska klasika, brez katere 80. leta ne bi mogla obstajati.

Hannibal | Hannibal 2001, Hannibal, Hannibal film

Psihološka srhljivka Silence of the Lambs upravičeno velja za enega najbolj strašljivih in elegantnih trilerjev 90. let, ki je med drugim osvojila tudi oskarja za najboljši film in najboljšo stransko moško vlogo (fenomenalni Anthony Hopkins). Uspeh in sam vpliv filma je očitno vzpodbudil tudi pisatelja Thomasa Harrisa, ki je sicer tudi avtor literarne predloge omenjene mojstrovine, da je leta 1999 izdal njegovo nadaljevanje z naslovom Hannibal. In ker morajo v Hollywood kovati železo, dokler je vroče, je filmsko adaptacijo dve leti kasneje zaplodil Ridley Scott, v vlogi enako uglajenega kot tudi psihopatskega morilca Hannibala Lecterja pa se je vrnil fenomenalni Anthony Hopkins. Pričakovanja so bila – glede na vse vpletene v nastanek filma – visoka in podobno kot roman je tudi končni izdelek naletel na mešane odzive kritikov in javnosti, pogosto pa se je omenjala beseda razočaranje. In žal tudi sam ne morem najti bolj primerne besede; Hannibal je razvlečen, dolgočasen, nevzdušen in boleče rutinski hollywoodski pofl, ki ne premore niti kančka suspenza, kaj šele strašljivosti svojega predhodnika. Da ne bomo krivični; igralske predstave so povečini spodobne (Julianne Moore, ki tokrat upodobi agentko FBI Starlingovo je dobra zamenjava za Jodie Foster, medtem ko je Hopkins presenetljivo medel, zdolgočasen in v filmu zgolj zaradi visokega honorarja) in na trenutke je film nasičen s facinantno morbidnim nasiljem, vendar pa kot celota nikoli ne pritegne. Za to je delno kriv večni problem režiserja Scotta, ki v filmih (pre)pogosto preferira stil nad vsebino, večinoma pa tudi to, da naslovni lik dr. Lecterja preprosto ni več strašljiv ali gospodovalen, ampak deluje kot zdolgočasen upokojenec z željo po človeškem mesu. In če je Silence of the Lambs živahen najstnik, je Hannibal njegov utrujen oče, ki sedi na verandi in se brez kondicije sprašuje, zakaj sploh še živi.