Aileen Wuornous (1956) velja za tip serijske morilke, katere dejanja so bila prej rezultat tragičnih okoliščin njenega življenja kot pa resnične želje po ubijanju. Wournousova je bila že kot otrok žrtev zlorabe, pri 15. letih pa je pristala na cesti in se začela preživljati kot prostitutka. Psihične travme, osamljenost, alkoholizem in grozljiva revščina so jo sčasoma pripeljale do usodnega leta 1989, ko je v samoobrambi ustrelila moškega, ki jo je želel brutalno posiliti. V naslednjem letu dni je Wournousova umorila še šest moških in tako za kratek čas postala najbolj iskana oseba v Ameriki. Biografska drama Monster, ki je ugledala luč sveta le leto zatem, ko je bila Wournousova usmrčena, se v veliki meri posveča obdobju, ko je krenila na pota serijske morilke, ogromno poudarka pa daje na prikazu burnega razmerja z mlado Tyrio Moore, s katero je čutila, da je edina oseba na tem svetu, ki ji lahko prinese nekaj miru v življenje. Režiserka in scenaristka Patty Jenkis gledalcu odpre vrata v svet duševno nestabilne ženske, ki je vedno znova potisnjena ob rob družbe in podvržena tako fizičnemu kot psihičnemu trpinčenju. Pri tem se nikoli ne zateka k cenenemu senzacionalizmu ali hollywoodski patetiki, temveč ves čas ohranja stik s kruto realnostjo. Za to poskrbita tudi “pogršana” lepotica Charlize Theron v osupljivi igralski preobrazbi, nič slabša pa ni Christina Ricci v vlogi naivnega dekleta, ki z glavo obtiči med oblaki in sledi Aileen v propad. Monster je surov, neolepšan in iskren portret prav posebnega profila serijske morilke, do katere celo vzpostavimo določeno mero sočutja, četudi njenih dejanj niti najmanj ne odobravamo. Če bi že moral izpostaviti kakšno šibkost filma, je morebiti na trenutke nevmesna glasba, kar pa je minorna napaka. Monster je nedvomno eden najboljših filmov o “tragičnem” serijskem morilcu.
