It Felt Like Love je celovečerni prvenec režiserke Elize Hittman, ki je letos navdušila s pretresljivo dramo Never Rarely Sometimes Always in očitno je, da je filmarka že od nekdaj fascinirana nad življenjem mladih ljudi in njihovimi soočanji s samimi seboj v najbolj občutljivih obdobjih odraščanja. Ena od teh je tudi 14 – letna Lila, ki začenja spolno dozorevati, druženje z najboljšo prijateljico, ki menjava fante kot za stavo, pa še dodatno razburijo njene hormone. Ker pa je povrhu tega Lila še izredno sramežljiva, nesamozavestna in željana pozornosti, tekom osamljenega poletja vrže oči na fanta, s katerim želi na vsak način izgubiti nedolžnost z globokim upanjem, da se bo iz njunega odnosa rodila ljubezen. It Felt Like Love bi glede na okvirni zaplet lahko označili za lahkotno mladinsko romantično dramo, vendar temu še zdaleč ni tako; gre za intimno, poetično, tiho in melahnolično pripoved o osamljenosti, ki gledalca zadane v srce zato, ker je tako boleče realistična. Hittmanova je mojstrica lova na detajle, ki uspejo zgodbo obogatati z izvirnim simbolizmom in kjer so včasih podobe bistveno bolj pomembne od dialogov. Tudi Lilina pripoved ne potrebuje veliko besed, še posebej po zaslugi odlične glavne igralke Gine Piersanti, katere večno otožni obraz izraža tako strah, izgubo zaupanja kot tudi bolečine, še posebej, ko se je v želji po pozornosti pripravljena ponižati in pustiti obravnavati kot nepomemben kos mesa. It Felt Like Love je film, ki ne imitira resničnosti, ampak je resničnost. Sladka, grenka in mestoma tudi kruta.

Shell je 17 – letnica, ki živi skupaj s svojim očetom na odmaknjeni bencinski črpalki  v škotskem višavju. Njen vsakdanjik ne bi mogel biti bolj boleče rutinski; od jutra do večera toči bencin strankam, skrbi za očetove pogoste epileptične napade in hkrati močno hrepeni po pobegu iz svojega dolgočasnega življenja. Toda vsakič, ko njena želja po lepši prihodnosti postane močna, se spomni na bolečo realnost in še posebej svojega očeta, do katerega začne sčasoma čutiti nenaravno navezanost. Shell, celovečerni debi škotskega filmarja Scotta Grahama, je boleče iskren in intimen potret najstnice, ki se spopada z mnogimi težavami v odraščanju (od seksualnega prebujenja, želje po bližini, težavnega odnosa z očetom pa vse do hrepenenja po osebni svobodi), ki pa so še toliko bolj tragične, saj enostavno nima pogojev, da bi lahko iz svojega življenja lahko storila še kaj več kot zgolj dolgočasno rutino iz dneva v dan. In režiser Graham se upa dotakniti tudi bolj občutljivih problematik, še posebej elektrinega kompleksa, ki zavlada med Shell in njenim očetom, vendar to počne na subtilen ter vse prej kot eksplotacijski način. Zdi se tudi ironično, da film s skopimi dialogi ter odsotnostjo “akcijskega” dogajanja uspe povedati in prikazati ogromno, za to pa je zaslužna tudi fenomenalna igralska predstava Chloe Pirrie v naslovni vlogi, ki s svojo občutljivo prezenco uspe tudi v tihih trenutkih zajeti vihravo notranjost glavne junakinje. Shell je zahteven film, na trenutke celo neprijeten, toda hkrati iskren, nesentimentalen in niti malo boječ, da razkrije najbolj težavne predele človeške duše.