Pr’ Hostar je film, ki je na nek način postal uspešnica, še preden je ugledal luč sveta, saj ta temelji na istoimenski popularni internetni seriji o skupini karikaturnih kmetavzarjev, ki so zaposleni v naslovnem podeželskem hotelu in večino časa razmišljajo o seksu, alkoholu in ostalih otročjih prismodarijah. Ker imamo opravka z lahkotnim humorjem, ki ne temelji na globini, ampak na teatralnosti, vulgarnosti in farsičnosti, je razumljivo, da je občinstvo film Pr’ Hostar sprejelo za svojega, pa četudi žal združuje vse elemente, ki uničujejo sodobno slovensko komedijo. Zatakne se že pri zgodbi, od katere kakopak ni moč pričakovati neke globine, vendar je tokrat še posebej plitka in predvidljiva; “gavnarji” iz naslovnega hotela se v strahu, da bi izgubili službe, postavijo po robu hrvaškemu podjetniškemu mogotcu, film pa si obenem domišlja, da razvija posmehljiv družben komentar o tem, kako “mali ” človek vedno zmaga v bitki s pohlepnimi in požrešnimi kapitalisti. Problem nastane, ker je omenjeni “mali človek” v filmu portretiran skozi junake, ki so vsi po vrsti sebični, egoistični, leni, zabiti in seksistični, skozi zgodbo pa gledalcu ni podan niti en utemeljen razlog, da bi mu za like moralo biti mar. Drugi problem je humor; to, da film postreže s celim kupom nedodelanih, plitkih in zlajanih šal na prvo žogo, ne bi smelo presenetiti nikogar, zato mu ziheraštvo in lenobo do neke mere odpustimo, vendar pa se ob vsej naloženi neumnosti velja vprašati, če se ekipa res ni uspela domisliti česa bolj domiselnega in kreativnega kot zlajane šale, ki so obtičale nekje v 90. letih. Povrhu vsebinske praznine pa je film tudi tehnično nedodelan in poln amaterskih napak, kar ne bi bilo tako moteče, če se ne bi (znova) vprašali, ali je bilo ekipi res tako težko vložiti nekaj truda v popravljanje vsaj osnovnih napak. Filmu Pr’ Hostar ni moč odrekati zavidanja vrednega komercialnega uspeha, žal pa je to tudi edino, s čimer se izdelek lahko pohvali.