Ford v Ferrari (2019)

Povezana slika

Rating: 8 out of 10.

Avtomobil že dolgo časa v očeh mnogih ni zgolj prevozno sredstvom, ampak tudi simbol moči, hitrosti in dominance. Tega se je tudi zavedal tudi največji ameriških proizvajalec avtomobilov Ford, ki se leta 1963 odloči izdelati najboljši dirkalnik na svetu in z njim sodelovati na sloviti 24 – urni dirki Le Mans v Franciji, za tvegan podvig pa rekrutira mehanika in nekdanjega dirkača Carrola Shelbyja ter vročekrvnega Kena Milesa. To prelomno obdobje v zgodovini Forda, ki je bilo med drugim zaznamovano z močnim rivalstvom z italijanskim konkurentom Ferrarijem, kronološko predela epska športna biografija Ford v Ferrari režiserja Jamesa Mangolda, ki jo lahko uvrstimo za enega od njegovih najboljših filmov v karieri. Gre za prvorazredno visokooktansko pustolovščino, ki vsaj na prvi pogled ne obljublja ničesar razburljivega, vendar pa Mangoldu uspe z enako mero avtentičnosti kot tudi filmske dramatičnosti izpostaviti tiste vrednote, ki so v športu že od nekdaj v ospredju; tveganje, preizkušanje lastnih zmogljivosti in osvajanje osnov timskega dela, hkrati pa se tudi kritično obregne ob delovanje velikih podjetij, ki športne zmogljivosti enačijo z bitkami za lasten ego (nenazadnje bi celotno zgodbo o rivalstvu med Fordom in Ferrarijem označili za spopad državnih egov), medtem ko v ozadju zmage beležijo tisti, ki bolj kot za zmage živijo za adrenalin in dokazovanje lastnih zmogljivosti. Ford v Ferrari vse to zapakira v izredno zabaven, napet in navkljub dolžini dveh ur in pol izredno hiter dirkaški spektakel z vznemirljivimi akcijskimi prizori, ki pa zavoljo odličnih igralskih predstav Matta Damona in Christiana Bala uspe najti dovolj časa za razvoj osebne drame, ki nam še dodatno približa osrednje like. Ford v Ferrari je tako kot dosežki Shelbyja in Milesa veličastno zmagoslavje, ki z dvignjeno glavo prestopi ciljno črto in za seboj pusti na gledalcih izredno močan vtis.

Pr’ Hostar (2016)

Rating: 3 out of 10.

Pr’ Hostar je film, ki je na nek način postal uspešnica, še preden je ugledal luč sveta, saj ta temelji na istoimenski popularni internetni seriji o skupini karikaturnih kmetavzarjev, ki so zaposleni v naslovnem podeželskem hotelu in večino časa razmišljajo o seksu, alkoholu in ostalih otročjih prismodarijah. Ker imamo opravka z lahkotnim humorjem, ki ne temelji na globini, ampak na teatralnosti, vulgarnosti in farsičnosti, je razumljivo, da je občinstvo film Pr’ Hostar sprejelo za svojega, pa četudi žal združuje vse elemente, ki uničujejo sodobno slovensko komedijo. Zatakne se že pri zgodbi, od katere kakopak ni moč pričakovati neke globine, vendar je tokrat še posebej plitka in predvidljiva; “gavnarji” iz naslovnega hotela se v strahu, da bi izgubili službe, postavijo po robu hrvaškemu podjetniškemu mogotcu, film pa si obenem domišlja, da razvija posmehljiv družben komentar o tem, kako “mali ” človek vedno zmaga v bitki s pohlepnimi in požrešnimi kapitalisti. Problem nastane, ker je omenjeni “mali človek” v filmu portretiran skozi junake, ki so vsi po vrsti sebični, egoistični, leni, zabiti in seksistični, skozi zgodbo pa gledalcu ni podan niti en utemeljen razlog, da bi mu za like moralo biti mar. Drugi problem je humor; to, da film postreže s celim kupom nedodelanih, plitkih in zlajanih šal na prvo žogo, ne bi smelo presenetiti nikogar, zato mu ziheraštvo in lenobo do neke mere odpustimo, vendar pa se ob vsej naloženi neumnosti velja vprašati, če se ekipa res ni uspela domisliti česa bolj domiselnega in kreativnega kot zlajane šale, ki so obtičale nekje v 90. letih. Povrhu vsebinske praznine pa je film tudi tehnično nedodelan in poln amaterskih napak, kar ne bi bilo tako moteče, če se ne bi (znova) vprašali, ali je bilo ekipi res tako težko vložiti nekaj truda v popravljanje vsaj osnovnih napak. Filmu Pr’ Hostar ni moč odrekati zavidanja vrednega komercialnega uspeha, žal pa je to tudi edino, s čimer se izdelek lahko pohvali.