Epska, tri ure in pol dolga biografska kriminalna drama The Irishman po skoraj 25. letih označuje vnovično sodelovanje med filmskim mojstrom Martinom Scorsesejem in Robertom De Nirom. Film z osupljivo natančnostjo popiše večino življenjske zgodbe resničnega Franka Sheerana, voznika tovornjaka, mafijskega plačanca in tesnega sodelavca vplivnega sindikalista Jimmyja Hoffe, ki je leta 1975 izginil neznano kam, mnoge teorije pa nakazujejo, da je bil Sheeran vpleten v njegovo izginotje in smrt. Zdi se nekoliko tvegano, da bi Scorsese v času, ko velikim platnom kraljujejo eksplozivni in hitri blockbusterji (katere je v nedavnih intervjujih tudi upravičeno kritiziral), posnel staromodno kriminalko z epsko dolžino, toda veliki Marty je znova dokazal, da je kos vsakemu izzivu. The Irishman namreč izvstno upraviči svojih mamutskih 209. minut prisotnosti in gledalca znova spomni na Scorsesejevo “zlato” obdobje, ko sta skupaj z De Nirom ustvarjala fascinantne, nasilne in sočutne portrete sveta gangsterjev, najetih morilcev, izsiljevanj, korupcije in pohlepa. Navkljub letom je Scorsese še vedno mojster svoje obrti, saj Sheeranovo zgodbo zaznamuje z neverjetno dinamiko, uglajenostjo, zgodovinsko natančnostjo ter spretnim lovljenjem ravnotežja med osebno dramo glavnega junaka in prikazom njegovega poklicnega življenja. Ta uspeh je dosežen tudi zaradi izvrstne igralske zasedbe, ki je s pomočjo prepričljive sodobne tehnologijo tudi digitalno pomlajena, De Nira in Pacina v vlogi Hoffe je prav užitek gledati v skupnih prizorih, kjer pokata od energije, toda pravi igralski dragulj filma predstavlja povratnik Joe Pesci, ki za razliko od prejšnjih vlog gobezdavih psihopatskih morilcev tokrat deluje precej bolj zadržano. The Irishman je film, ki na riziko postavi ogromno dejavnikov, vendar se na koncu spremeni v še eno Scorsesejevo zmagoslavje in klasiko modernega filma.