Stripovski film o ikoničnem Batmanovem zlikovcu Jokerju je veljal za enega najbolj pričakovanih in nenavadnih filmskih projektov letos. Nenavadnih zato, ker ga je režiral Todd Phillips, sicer bolj znan po odraslih seksi komedijah tipa Road Trip in The Hangover, v glavni vlogi je bil rekrutiran Joaquin Phoenix, eden najboljših filmskih igralcev ta hip, napovedniki pa so ponujali vpogled v popolnoma drugačno izkušnjo, ki jo dandanes ponujajo stripovski / superherojski filmi. Joker je namreč izredno temačen, nasilen in neprijeten film o mentalno nestabilnem Arthurju Flecku, ki živi skupaj s svojo senilno materjo v majhnem stanovanju v revnem delu Gothama, hkrati pa si močno prizadeva postati stand up komedijant, vendar zaradi svoje bolezni (nekontrolirani napadi smeha) ter odrinjenosti okolice nikoli ne najde prave priložnost za uspeh. Arthur tako dobesedno gnije skupaj z Gothamom, ki se zaradi stavke smetarjev kopiči z odpadki, velikanskimi podganami in naraščujočimi konflikti med bogatimi in revnimi meščani. In sredi tega kaosa se začne prebujati Arthurjev zloveči alter-ego, sociopatski klovn Joker. Phillipsov umazani psihološki triler v kreativno utrujajoč žanr stripovskih filmov prinaša prepotrebno svežino in subtilno provokacijo, zaradi katere je izdelek pri kritikih naletel na mešane odzive. A kaj v resnici je film Joker? V prvi vrsti iskrena karakterna študija, ki mite o stripovskem Jokerju vnaša v naravnost srhljiv potret posledic, ki jih na človeku pusti duševna bolezen in kako toksična družba ustvarja psihopate na vsakem kraku. Poleg močnega sporočila pa je Phillipsov film eleganten poklon klasikam Martina Scorseseja, ne da bi te zgolj kopiral, k še boljšemu vzdušju pa prispevajo čudovita glasbena podlaga, vrhunska vizualna podoba in nadnaravno dobra prezenca Phoenixa, ki se znova izkaže kot mojster metodološke igre. Joker je film, ki si upa tvegati, provocirati in jeziti, končni rezultat pa je eden redkih stripovskih filmov z močno umetniško vizijo.
