Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Rezultat iskanja slik za Legends of the fall

Mnogi so prepričani, da je bil film Titanic tisti, zaradi katerega so gledalke v 90. letih pogosto uporabile robčke za brisanje solza, toda moja malenkost si upa trditi, da se je s tem “rekordom” lahko pohvalila tudi epska zgodovinska drama Legends of the Fall, ki je v zvezdniško nebo izstrelila Brada Pitta. Film poteka v zgodnjih letih 20. stoletja in v ospredje postavlja družino upokojenega polkovnika (Anthony Hopkins), ki živi na odmaknjeni kmetiji sredi divjine skupaj s svojimi tremi sinovi. Ti se ob izbruhu prve svetovne vojne odločijo odzvati klicu dolžnosti, kar kmalu vodi do tragedije, ko najmlajši sin Samuel (Henry Thomas) umre na bojišču, medtem ko preostala brata Alfred (Aidan Quinn) in Tristan (Pitt) preživita. Ob vrnitvi domov se začneta boriti za naklonjenost Samuleve zaročenke Susannah (Julia Ormond), vendar pri tem začneta poglavljati meddružinske spore. Legends of the Fall skuša s svojo grandioznostjo ter zvestim sledenjem prelomnim zgodovinskim dogodkom delovati kot moderna različica družinskih epopej tipa Gone With The Wind, pri tem pa se ne izogne hollywoodskemu sentimentalizmu, čeprav režiser Edward Zwick uspe predstaviti zgodbo o zapletenih družinskih vezeh skozi različna življenjska obdobja na enako gledljiv kot prepričljiv način. Bilo bi krivično reči, da se film ne dotakne gledalčevega srca, saj temu približa poistovetljive like in odlično izriše njihove medsebojne odnose, še bolj pomembno pa je, da je osrednji jubezenski trikotnik obarvan s pristnimi iskricami in se izogne pretirani osladnosti. Film sicer ne skriva ambicij, da bi Pitta prodal kot novodobnega Jamesa Deana, vendar pa igralčeva naravna karizma prepreči, da bi postal njegova slaba kopija. Ne smemo pa še pozabiti na ostale odlične igralce, vzdušni zgodovinski prikaz ter čustva, ki zaigrajo na gledalčevo srce takrat, ko je potrebno. Legends of the Fall bi lahko mnogi odpravili kot limonado, vendar pa premore dovolj ostrine in občutka za realizem, da uspe preseči to nehvaležno oznako.

Živimo v času, ko se gledalci pred tegobami vsakdana zatekajo k filmskemu eksapizmu, ki me drugim vključuje tudi čaščenje nabildanih silakov in sterilnih superherojev. In medtem, ko svet histerično žaluje za izgubo Iron Mana v Marvelovi uspešnici Avengers: Endgame, se medtem v naši neposredni bližini odvijajo bistveno bolj pomembne zgodbe z liki, ki si zaradi svoje požrtvovalnosti zaslužijo naziv superheroja. In ena od teh zgodb je zajeta v pretresljivi družinski drami Rosie o mučnih 36 urah v življenju šestčlanske družine, ki se je dobesedno čez noč prisiljena izseliti iz svoje hiše in preživljati dneve v starem avtomobilu. Film ohranja močan dokumentaristični ton, saj voajerska kamera zasleduje naslovno junakinjo, ko se ta vozi po mestu, opravlja telefonske klice v bližnje motele in prosjači za prenočišče, medtem ko njen mož opravlja bedna priložnostna dela, njuni otroci pa na lastni koži izkusijo bolečino predsodkov, ki jih družba vzpostavlja do revnih. Rosie je pomemben film, ki daje glas obrobnim ljudem oz. tistim, ki jim je kruta resničnost idealiziranega kapitalizma ter pomanjkanja človeške empetije odzvela vso materialno ugodje, vendar pa kljub temu v njih še ostaja čut za humanost in simbolično luč upanja na koncu tunela. Z drugimi besedami; gre za redek filmski biser, ki razbije iluzije o ekonomske sistemu “hitrih zaslužkov in velikih priložnosti” in razgali umazano vsakdanjost ljudi, ki jih je država oropala osebnega dostojanstva. Odlična igra, ganljiva glasba ter ravno pravšnja mera humanizma in socialnega realizma naredijo iz filma ne ravno prijetno, vendar toliko bolj nepozabno izkušnjo. Rosie je čustvena in ostra drama, ob kateri bodo v idealnost sistema podvomili tudi najbolj zagriženi kapitalisti. Razen, če se komu prizor, kjer skuša mama v avtomobilu ogreti svoje premražene otroke, zdi kot delček sveta, v katerem želite živeti.