Verjemi ali ne, toda David Lynch je s svojim morečim prvencem Eraserhead, ki na simboličen način prikazuje strahove očetovstva, zbudil pozornost komičnega velikana Mela Brooksa, ki je avtorju pomagal realizirati svoj drugi celovečerec, biografsko dramo The Elephant Man. Film pripoveduje resnično zgodbo Josepha Merricka (1862 – 1890), grozljivo deformiranega možakarja, ki ga je pod svoje okrilje vzel priznani londonski kirurg Frederick Treves in mu ponudil zatočišče v bolnišnici ter ga s počasnimi koraki uspel približati širši javnosti. Film je za filmarja, kot je Lynch, precej neobičajen, saj ga zaznamuje tradicionalni način pripovedništva, linearna struktura ter močna distanca od grozljivega simbolizma njegovega prvenca. To pa niti ni tako moteče, saj si Lynch na vsake toliko časa (še posebej v enigmatičnem koncu) privošči krajše izlete v območje filmske avantgarde, ki navkljub temu nikoli ne prekinejo vzdušja okvirne zgodbe. Lynch se podobno kot v Twin Peaks: Fire Walk With Me loteva življenja neobičajnega junaka, ki pri gledalcu zbuja močno sočutje, ne da bi se ob tem okužil s sentimentalnostjo ali ceneno eksplotacijo. Četudi se film osredotoča na Merrickovo fizično stanje, je mnogo več poudarka na njegovi bistroumnosti, uglajenosti ter splošni veri v dobro. Seveda pa je osnovni zaplet filma v ironični analizi zverinske družbe, ki glavnega junaka obravnava kot pošast in zločinca, pretresljivost zgodbe pa še dodatno poudari Lynchevo vizualno oko za turobno in hladno industrijsko okolje Londona v drugi polovici 19. stoletja. K temu dodajmo še odlične igralske predstave (tako John Hurt kot Anthony Hopkins sta v vlogi Merricka in Trevesa vrhunska), osupljivo masko ter Lynchevo eksperimentiranje z žanrom biografske zgodovine drame in rezultat tega je eden od najboljših filmov 80. let. Drama, kjer je edina prava pošast družba s svojimi predsodki.
