Razburkana kariera glasbenega genija in ekscentrika Michaela Jacksona je bila v zadnjih letih njegovega življenja močno zaznamovana z obtožbami o domnevnih zlorabah otrok, ki jih je gostil na svojem pravljičnem posestvu Neverland. Četudi je bil pevec sodno spoznan za nedolžnega, obtožbe o zlorabah niso nikoli potihnile in sodeč po HBO-jevem štiri ure trajajočem dokumentarcu Leaving Neverland še lep čas ne bodo; v ospredje sta postavljeni izpodvedi Wada Robsona in Jamesa Safechucka, ki trdita, da ju je pokojni glasbenik več let zapored spolno zlorabljal in posledično vplival na konflikte in razpade njunih družin. Pričujoči dokumentarec ne skopari z nizkimi udarci na račun pokojnega Jacksona, ki je tokrat portretiran kot manipulativen, posesiven in sebičen zvezdnik, ki je uporabljal svojo slavo in vpliv za zlorabo zaupanja otrok in njihovih družin. Ob tem se sicer velja vprašati, zakaj so bili starši otrok tako naivni, da so sedemletnika brezskrbno prepuščali v varstvo človeka, ki so ga zgolj bežno poznali. Še bolj vprašljivo je dejstvo, da sta tako Robson kot Safechuck na sodnih procesih zanikala zlorabe, nekaj let kasneje pa sta nenadoma spremenila zgodbo. A prednost filma je v tem, da se zaveda nelogičnosti ter mnogih spornih odločitev osrednjih intervjujancev, zato se poglobi v njuno psiho in jedro problematike spolnih zlorab, ki na posamezniku pustijo hude posledice, hkrati pa opozori gledalca na naše brezglavo malikovanje zvezdnikov, katere branijo zgolj zato, ker jim je všeč njihovo delo. Leaving Neverland je film, ki v okviru svojega žanra ne predstavlja novosti in je zmontiran dokaj klasično, toda po drugi strani je dovolj zanimiv in skrivnosten, da gledalec vsaj enkrat pomisli na to, da je ta del Jacksonovega življenja vse prej kot raziščen.