Medicine For Melancholy je režijski prvenec Barryja Jenkinsa (bolj poznanega po moderni klasiki Moonlight) in je esenca filmskega minimalizma. Posnet v (večinoma) črno-beli tehniki, z zgolj dvema igralcema in preprosto zgodbo o Micahu in Jo, ki po pijani aferi za eno noč skupaj preživita dan in se spustita v globje razmerje, četudi je obema jasno, da to ne bo trajalo dolgo, saj je Jo v zvezi s premožnim lastnikom galerije in ni pripravljena uničiti njune zveze zavoljo fanta, ki ga pozna komaj en dan. Film vsebuje veliko elementov, ki jih je Jenkins izpopolnil v nadaljni karieri; umirjen tempo, redki dialogi in uporaba indie / dreampop glasbe gledalca odpeljejo stran od ponorelega tempa sveta in ga opomnijo na tiste male stvari, ki so v življenju najpomembnejše, na tiste drobne trenutke, za katere vemo, da bodo minili tako hitro kot so tudi prišli. Zato tudi ne preseneča, da se v filmu ne zgodi ničesar prelomnega, ampak smo priča kolažu prizorov, ki na prefinjen in liričen način ustvarijo pristen odnos med človekoma, ki se poznata zgolj nekaj ur, za kar se je potrebno zahvaliti tudi prepričljivim igralskim predstavam ter domiselno vstavljeni glasbi, ki včasih nadomesti funkcijo pripovedovalca. Film ima sicer nekaj začetniških napak, kar je najbolj razvidno v trenutkih, ko skuša Jenkins razbiti romantično plat zgodbe in postreči z družbenim komentarjem o položaju temnopolte manjšine v San Franciscu. So momenti, ko ta komentar zadane v polno (prevsem v prizoru, kjer Jo skuša prepričati Micaha, da njegova identiteta seže dlje kot do oznake “črnca”), večkrat pa je vstavljen nekoliko nerodno oz. nevmesno, kot da bi v romantično dramo nenadoma vdrl element družbeno kritičnega eseja. Navkljub napakam je Medicine for Melancholy izredno prepričljiv in iskren prvenec trenutno najboljšega filmarja na svetu.