Nekaterim filmom je usojeno, da pridobijo na veljavi šele tekom let, pogosto tudi zato, ker v določenem zgodovinskem trenutku ponudijo vizijo, ki ne uspe nemudoma pasti na plodna tla in sproži cel kup napačnih interpretacij in predsodkov. Takšnega ravnanja je bil deležen tudi danes kultni psihološki triler Fight Club režiserja Davida Fincherja, ki je ob izidu leta 1999 naletel na mlačne odzive kritike; bil je preveč radikalen, ciničen, toksičen in nihilističen, zato ne preseneča, da so ga mnogi označili za problematičnega in neodgovornega. Film, posnet po istoimenskem romanu Chucka Palahniuka, spremlja surrealno odisejado insomničnega naratorja (Edward Norton), ki je ujet za frustrirajoč cikel dolgočasne službe, praznoglavega materalizma in iskanja smisla z obiskovanjem skupin za pomoč bolnikom za rakom. Ko mu pot prekriža vročekrvni Tyler (Brad Pitt), ki se preživlja s prodajo mil, skupaj ustanovita društvo golih pesti, katerega člani se v želji po dosegi avtodestruktivne nirvane prepuščajo brutalnim pretepom brez pravil, sčasoma pa se kolektiv spremeni v teroristično organizacijo, ki načrtuje globalni ekonomski kolaps. Fight Club je bil (in žal še vedno) sprva interpretiran kot hvalnica kulturi moškega testosterona, vendar pa ima Fincherjev film ravno obratni učinek; pred nami je samoironična kombinacija eksistencialne drame absurda, psihološkega trilerja in črne komedije, ki briljantno zajame kontradiktorni duh izgubljene pred-milenijske generacije X in njenih zgrešenih vrednot. Fincher je tokrat na vrhuncu svoje moči; s pomočjo izvrstnih igralskih predstav, ponarodelih dialogov, ki dandanes predstavljajo pomemben del filmske popkultukre, nekonvencionalne pripovedni niti in enega najbolj posrečenih končnih preobratov v zgodovini sedme umetnosti ustvari nasilno mojstrovino, katere udarec z leti ni izgubil na moči. Fight Club je tako ostra kritika kulture, ki jo naj bi – po mnenju nepremišljenih filmskih kritikov – brezsramno glorificirala.
