Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Uvodne minute vojnega filma Full Metal Jacket, predzadnjega celovečerca legendarnega Stanleyja Kubricka, so zaznamovane s sentimentalno country melodijo Hello Vietnam v izvedbi Johnnieja Wrighta, medtem ko so mladi ameriški vojaki postavljeni na brivski stol in moralno “razdevičeni” z britjem glave. S podobno ciničnim slogom Kubrick nadaljuje tudi v preostanku filma, kjer se loti seciranja ameriške intervencije v Vietnamu, vendar na nekoliko drugačen način; v prvi polovici spremljamo brutalni in ponižujoč trening mladih vojakov, ki morajo med drugim s svojo puško ravnati kot z dekletom, prepevati patetične patriotske napeve za dviganje morale, prenašati izpade surovega narednika Hartmana (fenomenalni R. Lee Ermey v svoji življenjski vlogi) ter se pripraviti za spremembo v ubijalski stroj, ki mora preživeti na bojišču za vsako ceno. Ko se dogajanje v drugi polovici prestavi v Vietnam, Kubrick ne zapusti svoje pozicije ironičnega komentatorja, ki namesto solzavosti in tragičnosti prisega na odkrito satirično posmehovanje brezčutnemu sistemu, ki pod fasado kičastega patriotizma mladim prodaja smrt in uničenje kot realizacijo ameriških sanj. Full Metal Jacket s pestro igralsko zasedbo (poleg Ermeyja izstopa še Vincent D’Onofrio v vlogi čustveno nestabilnega vojaka, ki stori samomor), prefinjenim izborom glasbe, črnim humorjem in za Kubricka značilno pikrimi dialogi ustvari protivojni film, ki pa noče igrati na čustvene strune, kar bi bilo v osnovi bistveno bolj preprosto, ampak na surov način raztrgati moč vojne propagande, ki je brezvestno pošiljala mlade ljudi v smrt. Četudi vietnamska vojna leta 1987 ni več predstavljala novosti v sedmi umetnosti, jo je Kubrick z mojstrovino Full Metal Jacket uspel predstaviti na svoj značilno provokativen način.

Rezultat iskanja slik za django unchained

Legendani Quentin Tarantino je že s svojim prejšnjim filmom, vojno farso Inglorious Basterds nakazal, da se zanima za žanr vesterna, s filmom Django Unchained pa se je v omenjeni žanr spustil z dušo in telesom. Naslovni junak je osvobojeni suženj, ki v družbi ciničnega lovca na glave potuje po rasističnem ameriškem jugu, da bi osvobodil svojo ženo, ki je v lasti gobezdavega in psihopatskega gizdalina. Zgodba na površju ne načne kaj posebno novega; motiv maščevanja je v filmih star kot je stara sedma umetnost, toda Tarantino je mojster tega, da v že znane, skorajda klišejske zaplete vnese nekaj povsem unikatnega, provokativnega in obešnjaškega. Django Unchained je zbirka najboljšega, kar premore Tarantino; izvrstni dialogi, pestra galerija ekscentričnih likov, izrazito črn humor, ekscesno nasilje in politično nekorekten odnos do občutljivih problematik, ki navkljub temu, da se film odvija le nekaj let po koncu ameriške državljanske vojne, ostajajo (žal) aktualne tudi danes; od primitivnosti rasizma pa vse do programskih nebuloz desničarskega ekstremizma. Toda Tarantino se ne sebi primerno ne podreja sentimentalizmu in lažnemu optimizmu, ampak brez dlake na jeziku in posmehljivo obračunava z rasistično mentaliteto. Da film venomer ostaja na ravni presežka, pa poskrbi tudi ansambel samih prvorazrednih igralcev; od Jamieja Foxxa, Christopha Waltza, Leonarda DiCapria pa vse do Samuela L. Jacksona v vlogi črnca, ki sovraži lastno raso. Rezultat tega je žanrska klasika, eden najboljših vesternov po Eastwoodovi klasiki Unforgiven in zaenkrat Tarantinov najboljši film v karieri.