V današnji poplavi hrupnih, naspidiranih in bombastičnih akcijskih spektaklov je skoraj nujno, da si gledalec na vsake toliko časa privošči film, ob katerem si bo odpočil tako ušesa kot tudi oči. Francosko – japonska koprodukcija The Red Turtle je takšne vrste film; animirana poetična mojstrovina, katere navidez preprosta zgodba je tako brezčasna, da ne potrebuje nobenih besed. V njej spremljamo brodolomca, ki se znajde na osamljenem otoku in naveže stik s skrivnostno rdečo želvo, katere prisotnost mu začne hitro spreminjati življenje; kraj, iz katerega je brodolomec sprva želel pobegniti, postane njegov dom, kjer si ustvari družino, živi v močnem sožitju z naravo in poskuša izkoristiti vsak trenutek življenja za uživanja v trenutkih intime in preprostosti, preko katerih se mu pred očmi razgali vsa lepota življenja. The Red Turtle je čista filmska poezija, ki postreže z naravnost veličastno animacijo, izredno bogatim in izvirnim simbolizmom, mnogimi čustvenimi trenutki ter hkrati (pa četudi brez besed) jasno izpostavi močno družbene sporočilo o večno težavnem odnosu med človekom in naravo ter iskanju malih stvari, ki človeka osrečujejo in njegovi eksistenci dajejo globji smisel. Odsotnost besed je tokrat povsem na mestu, pravzaprav je skoraj nujno, da se takšna zgodba pove brez odvečnih zvokov, saj s pomočjo osupljivih podob, počasnega tempa in emocionalnega surrealnega vzdušja film doseže vse zastavljene cilje in postane večplastna mojstrovina. The Red Turtle je film, ki ne potrebuje dialogov. Je film o lepoti, katero je nemogoče opisati z besedami. Je čudovit film, ki zaigra na vsa pozitivna človekova čustva. Čista mojstrovina.
