Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Igralski veteran Daniel Day-Lewis je resda napovedal dokonočno slovo od nastopanja pred kamero, vendar pa je odhod zaznamoval s svojo zadnjo veliko vlogo v romantični drami Phantom Thread samosvojega filmskega avtorja Paula Thomasa Andersona, s katerim je že sodeloval pri epski drami o pohlepu There Will be Blood. Day-Lewis se nam tokrat predstavi kot Reynolds Woodcock, svojeglavi modni stilist, ki v 50. letih prejšnjega stoletja žanje veličasten sloves po celotnem Londonu. Zasebno velja za precej pedantno in trmoglavo osebnost, ki si ureja vsakdan po natančni rutini, njegova strast do oblek pa mu večkrat načne toplino medsebojnih odnosov, kar najbolj pride do iraza, ko se spusti v razmerje z mlado in naivno natakarico. Srčika tega hkrati razkošnega kot tudi intimnega filma je ravno v prikazu destruktivnega odnosa med glavnima junakoma, ki se sicer močno ljubita, vendar imata hkrati premočna karakterja, da bi lahko popuščala in sprejemala drug drugega. Phantom Thread se loteva za žanr romantični dram precej standardnega zapleta, vendar tega prikaže na realističen, proti koncu pa že sprevržen način, burnost medsebojnih odnosov pa je prepričljivo zavita v modno razkošje ter stroge družbene norme, kjer je posel pomembnejši od človeške topline. Da se Day-Lewis znova izkaže kot prvorazredni igralski kameleon, ni treba poudarjati, nič slabša pa ni Vicky Kripes kot njegova problematična muza. Produkcijske zmožnosti so na izredno visoki ravni, zgodba enako realistična kot tudi lirična, vse skupaj pa mojstrsko zabeli odlična glasba, ki presunljivo zajame čustveno plat zgodbe. Phantom Thread morebiti ne bo ugajal vsakomur, saj je Anderson znan po specifičnem tonu in pripovedni niti, vendar je za filmske sladokusce prava mala mojstrovina.

“Mimika, doma sem!” zakliče Jože Malek, ki je med 2. svetovno vojno držal puško tako na nemški kot ruski strani, ob vrnitvi v rodno vas pa v okviru agrarne reforme v trajno last prejme zemljo in se začne pred ljubosumnimi vaščani obnašati kot veleposestnik oz. kot sam temu pravi “socialistični kulak”. Legendarna komedija Toneta Partljiča, ki jo je napisal v slabem dnevu, je bila do leta 1987 sicer že večkrat uprizorjena, vendar pa je svoj kultni status dobila šele s filmsko adaptacijo, ki jo upravičeno lahko označimo za moderno klasiko in za enega najboljših slovenskih filmov vseh časov. Tudi po več desetletjih od izida je namreč ta grenkosladka komedija o zmedenih časih povojne Jugoslavije eden od najbolj citiranih in priljubljenih domačih filmov, katere večplastno sporočilo ostaja še danes aktualno. Od kritike političnega enoumja, kmečke zaostalosti pa vse do prikaza življenjskih krivic, ki vedno znova prizadanejo malega človeka in ga pustijo na cedilu. Ta zadeva na papirju deluje kot material za zamorjeno dramo, vendar pa tako Partljič kot režiser filma Matjaž Klopčič vsebino obravnavata s pristnim življenjskim humorjem ter subtilnim izpostavljanjem absurdnosti političnih razmer, ki so zaznamovane s paranojo, hinavščino in oportunizmom. Seveda pa sama vsebina ne bi zaživela brez odličnega igralskega ansambla, znotraj katerega dominira Polde Bibič v vlogi skromnega, vendar zaletavega Maleka, vendar pa s tem ne smemo delati krivice preostali zasedbi, ki svoje delo opravi nad pričakovanji. Moj ata, socialistični kulak je večni film. Je klasika domačega filma, ki ostaja nepresežena. Je film, ki gledalca hkrati nasmeje kot tudi opomni na stanje sveta, v katerem živi. Je film, ob katerem je marsikdo začel razmišljati, če je bil jugoslovanski voditelj Tito resnično ruskega porekla.