Home Alone, klasična komedija režiserja Chrisa Columbusa in scenarista Johna Hughesa iz začetka 90. let, ki je v zvezdniško orbito izstrelila takrat rosno mladega Macaulyja Culkina, že od svojega izida naprej predstavlja obvezen del vsakoletnega božičnega in novoletnega televizijskega programa. In četudi so neprestana ponavljanja pričujočega filma pošteno nadležna, je treba priznati, da sta duet Columubs & Hughes uspela zaigrati na prave gledalčeve čustvene strune in ustvariti film, za katerega je težko trditi, da bo kadarkoli utonil v pozabo. Zgodba filma se vrti okoli navihanega Kevina McCallisterja, katerega družina za božične praznike odpotuje v Pariz, po spletu čudnih (in za lase privlečenih) naključij pa fanta ponesreči pustijo samega doma. Kevinu svoboda sprva zelo zadiši in se prepušča neobremenjeni zabavi, vendar pa je kmalu prisiljen zavarovati hišo pred dvema neumnima vlomilcema. Verjetno ni treba poudarjati, kaj je daleč največji problem filma Home Alone; neumen zaplet, kjer mora gledalec pripravljen sprejeti dejstvo, da družina ni sposobna še pravi čas ugotoviti, da manjka eden od njenih članov, hkrati pa Kevin ali katerikoli od sosedov ni sposoben poklicati policije, ko se mora fant braniti pred vlomilcema. Navkljub tej veliki vsebinski luknji pa ni težko razumeti, zakaj je Home Alone med gledalci tako priljubljen film; ta namreč uspe ogreti še tako hladno srce z ravno pravšnjo dozo sentimentalizma, prisrčnega humorja in izvrstne fizične komedije, ki je podkrepljena tudi z odličnimi igralskimi predstavami Culkina in še posebej vlomilskega dueta Joeja Pescija in Daniela Sterna. In četudi znajo nekateri liki mejiti na karikature, jim film vlije presenetljivo veliko globine in srca, da jih gledalec spremlja vse do zadnje minute. Ciniki bi lahko do podrobnosti seciral, da je Home Alone neumen film (in se ob tem ne bi motili), vendar pa mu je treba šteti za dosežek to, da je po vseh letih še vedno nesramno ljubka in zabavno trapasta komedija za vse generacije.
