Kathryn Bigelow je ena od najbolj uveljavljenih, dejavnih in cenjenih filmskih režiserk, ki je vedno znala pustiti močan vtis pri gledalcu. Spomnimo se samo surovega vojnega trilerja The Hurt Locker, ki je brez sentimentalizma ter osladnosti prikazal grozljive razsežnosti ameriške vojaške intervencije v Iraku skozi oči strokovnjakov za deaktivacijo min. Bigelow je na podobno neusmiljen način prikazala ozadje boja proti terorizmu z Zero Dark Thirty, letos pa se vrača na filmska platna z zgodovinskim eposom Detroit, v katerem gledalca popelje v leto 1967, v čas največjih množičnih neredov temnepolte skupnosti, kjer sta do izraza prišla medrasna napetost ter brutalno nasilje, pogosto izvajano s strani rasistično naravnanih policistov. Podobno kot Nolanov ep Dunkirk nas tudi Detroit nemudoma vrže v središče dogajanja, natančneje v notranjost motela Algiers, kjer se je policijska racija končala s smrtjo treh temnopoltih civilisto. Bigelowova beleži dogajanje pred in po raciji brez odvečnega sentimentalizma in pridiganja, namesto tega pa ostaja zvesta grobemu in bolečemu realizmu, ki najbolj pride do izraza v skoraj pol ure dolgem prikazu dolgo časa zamolčanega dogajanja v hotelu v zadnjih minutah pred tragedijo. Pristne igralske predstave (še posebej odlična sta John Boyega in Will Poulter v vlogi rasističnega policista), tresoča kamera, ki “zalezujoče” sledi dogajanju in subtilno potegnjene vzporednice z aktualnim družbenim vreliščem v Ameriki se izvrstno podajo duhu zgodbe, ki ne sme ostati pozabljena. Detroit je srhljiv opomnik, da rasizem ostaja večni svetovni družbeni problem.