Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Image result for blade runner 2049 DESERT

Blade Runner 2049, nadaljevanje kultne ZF klasike Blade Runner iz leta 1982, je film, katerega nastajanje je bilo pospremljeno z mešanimi občutki; ali bo režiser Denis Villeneuve uspel konkurirati izvirniku, ga morebiti celo preseči ali pa bo ostal zgolj njegova bleda senca? Nadaljevanje filma je postavljeno 30 let po prvem delu v mračno distopijo, kjer so starejši modeli androidov že povsem iztrebljeni, novejši pa izpopolnjeni do te mere, da je z njimi moč živeti v sožitju. V tem svetu se nahaja tudi iztrebljevalec po imenu K. (Ryan Gosling), ki odkrije sledi o obstoju otroka, katerega sta pred 30. leti spočela človek in android, to pa hkrati pomeni, da bo evolucijski proces strojev prešel na novo raven in bil korak bližje k tehnološki perfekciji. K na poti do iskanja odgovorov, ki se tičejo tudi njegove identitete, poskuša navezati stik z veteranskim iztrebljevalcem Deckardom (Harrison Ford), ki predstavlja ključni del sestavljanke. Vsi vemo, kakšnim križem smo ponavadi priča v filmskih nadaljevanjih; ta se namreč v želji po hitrem zaslužku naslanjajo zgolj na nostalgično vrednost predhodnika, medtem ko nadaljevanje kot taka izpade kot lupina brez vsebine oz. prave identitete. Tega se je očitno zavedal tudi Villeneuve in zatorej ustvaril ne samo izvrstno nadaljevanje klasike Blade Runner, ampak povsem samostojen izdelek, ki razvija mnogo provokativnih idej o nevarnostih tehnološkega napredka, nekontroliranem razvoju umetne inteligence ter filozofskim vprašanjem o nastanku duše v povezavi s hladno naravo strojev. Blade Runner 2049 neusmiljeno krši pravila modernih blockbusterjev, ki poskušajo obdržati gledalčevo pozornost z bučnimi eksplozijami, humorjem ter neprestano akcijo; zato ni presenetljivo, da film zaznamujejo počasen ritem in mnogi trenutki popolne tišine, ki so namenjeni prepričljivemu stopnjevanju napetosti dogajanja. Vse to je podkrepljeno s sapo jemajočo vizualno podobo, čudovito glasbo in uigranim igralskim ansamblom. Blade Runner 2049 ni zgolj eno najboljših filmskih nadaljevanj vseh časov, ampak tudi mojstrovina, ki nam daje upanje, da še obstajajo filmarji, ki bolj kot na akcijo stavijo na odlično zgodbo.

Povojni poboji še vedno predstavljajo eno od tistih tabu tem, ki pri Slovencih sprožajo burne odzive; na eni strani tistih, ki želijo žrtvam pobojev zagotoviti dostojen pokop in na drugi strani tistih, ki bi omenjeno temačno poglavje polpretekle zgodovine najraje pometli pod preprogo in izbirali iz kolektivne zavesti. In domača filmska umetnost je dobila svoj prvi prispevek k razumevanju ne zgolj preteklega, ampak tudi sodobnega časa. Rudar, posnet po knjigi Mehmedalije Alića, je pretresljiva drama o rudarju Aliji, ki med rutinsko kontrolo zapuščenega rudnika naleti na močno zazidan rov in za njim množično grobišče. Alija o svojem odkritju obvesti nadrejene in kasneje tudi medije, vendar pri tem naleti na nešteto ovir, saj slovenska družba ni pripravljena na soočenje s krvavimi poglavji polpretekle zgodovine. Rudar, tretji celovečerni film v Berlinu živeče slovenske režiserke Hanne Slak, pa ni toliko zgodba o pokolu v Srebrenici, ampak v okolje delavskega razreda postavljena intimna tragedija posameznika, ki preprosto želi storiti tisto, kar je prav; odkriti trupla, jih identificirati in jim zagotoviti pokop. Nič več in nič manj. Navkljub občutljivi problematiki film nikoli ne zapade v območje politizacije dogodka in skuša zgolj pokazati zgodbo skromnega in poštenega delavca, ki ga pri delu vodi ne samo poklicna, ampak tudi moralna obveza. Povrhu tega pa je še pohvalno, da film na realen in kritičen prikaže stanje podhranjenega delavskega razreda v Zasavju, ki bi ga država najraje vrgla na smetišče zgodovine. Slakova uspe s filmom razbiti tisti stereotip, da so domači filmi zgolj sami sebi v namen in da jim je za življenje običajnih ljudi malo mar; Rudar je namreč izvrsten poklon neuničljivi moči delavskega razreda, ki navkljub podhranjenosti in vse pogostejšemu izkoriščanju še vedno ohranja občutek za humanost in pravičnost.