Preden je ZF spektakel The Matrix prepričeval gledalca, da je resničnost okoli njega zgolj iluzija oz. sestavni del velikanskega računalniškega programa, je na sceno stopil nekoliko prezrti techno neo-noir triler Dark City, ki se z idejo umetno sproducirane resničnosti poigrava na bistveno zanimivejši in drznejši način kot zgoraj omenjeni akcioner bratov Wachowski. Predstavljajte si, da živite v mestu, obdanem z večno temo, kjer se vsako noč prebudite z novimi spomini na življenje, ki ga v resnici niste živeli. In predstavljajte si, kaj se zgodi, ko to srhljivo orwellovsko resničnost prekine nekdo, ki je odločen, da bo povzročil kolaps omenjenega sistema. To je Dark City, mračni, depresivni, tesnobni in psihološko manipulativni film, ki se spogleduje z elementi noir kriminalke, orwellovske utopije in metafizične srhljivke, ki pod vprašaj postavlja ne zgolj resničnost, katero živimo, ampak tudi našo preteklost, ki je morebiti zgolj rezultat manipulacije in da so spomini zgolj instrument nadzora. Z odlično igralsko zasedbo, čudovito minimalistično vizualno podobo in vrhunskim tempom film uspe gledalca hkrati očarati kot prestrašiti, saj se ob videnem lahko vpraša… kaj točno je resničnost? Metafizična klasika.
Ocena 5
