Filmske recenzije | RAZGLEDANO

30. januarja 1972 se je v mestu Derry na severu Irske več kot 10.000 ljudi zbralo na protestu zoper aretacije brez sojenja, katere je v boju proti Irski republikanski stranki (IRA) uvedla britanska vlada. Sprva miroljubni shod se je kmalu sprevrgel v kaos, ki je terjal krvav davek; britanska vojska, ki je varovala območje, je začela streljati na civiliste in jih 13 ubila, 14 pa ranila. Tragičnega dogodka se je oprijel naziv Krvava nedelja in ta predstavlja tudi rdečo nit pretresljive zgodovinske drame Bloody Sunday režiserja in scenarista Paula Greengrassa. Film v strogo dokumentarističnem slogu beleži dogodke tistega dne skozi oči štirih protagonistov; Ivana Cooperja, idealističnega voditelja Gibanja za državljanske pravice, ki je shod tudi pomagalo organizirati, Gerryja Donaghyja, 17 – letnega udeleženca protesta, britanskega brigadirja Patricka McLellana, ki si prizadeva zatreti shod ter mladega vojaka, ki se znajde v navzkrižnjem ognju med vojsko in neoboroženimi civilisti. Greengrass se travmatičnega dogodka, ki še danes predstavlja eno od najbolj temačnih poglavij v zgodovini Irske, loteva sofisticirano in brez odvečnega politiziranja; namesto melodramatičnosti in odvečnega filmskega pretiravanja se Bloody Sunday odvija kot dokumentarec, saj se Greengrass poslužuje tresoče kamere, zaradi katere je gledalec še bolj vpet v samo dogajanje, hkrati pa premišljeno stopnjuje začrtan konflikt, da film nikoli ne izpade preveč dolgočasno ali senzacionalistično. Kar pa je še posebej hvalevredno, pa je to, da film ponuja pogled na tragedijo iz različnih perspektiv, kar dogajanju odvzame strogo črno-belo interpretacijo, namesto tega pa film skuša z mnogimi zornimi koti vsaj delno načeti vprašanje, kaj je tistega januarskega dne privedlo do masakra. Surova fotografija, režiserjeva vztrajnost, da kamere ne umakne tudi ob najbolj pretresljivih momentih ter naturalistična igra, ob kateri gledalec večkrat pozabi, da gleda film uspejo ustvariti moderno filmsko klasiko in umetniški triumf Paula Greengrassa. Mojstrovina brez primere.

Rezultat iskanja slik za the big combo 1955

The Big Combo je primer filma, ki je po idejah in vsebini močno pred svojim časom, vsaj če upoštevamo, da je izšel leta 1955, ko je izjemno stroga cenzura poskrbela za moralno neoporočenost produktov sedme umetnosti. Pričujoča noir kriminalka je v času, ko je bil omenjeni žanr že nekoliko v zatonu, poskrbela za osvežitev s svojim drznim pristopom, kot struna napetim dogajanjem, prepričljivim klavstrofobičnim ozračjem in razmeroma neznano, vendar izredno karizmatično igralsko zasedbo. The Big Combo je za svoje čase izredno nasilen in surov gangsterski film o obsedenem policistu in njegovem lovu na vplivnega kriminalca, za katerega se zdi, da je s svojimi potezami vsaj dva koraka pred vsemi. Tisto, kar najbolj preseneti, so precej nedvoumne implikacije na spolnost (med drugim sta dva od glavnih junakov več kot očitna homoseksualca, kar je bilo za tedanje čase nezaslišano) in nepopustljivi prizori brutalnega nasilja, ki navkljub odsotnosti krvi pri gledalcu zbudi mnogo mravljincev, odličen vtis pa pustita minimalistična črnobela fotografija in pristno ozračje klasičnih filmov noir. Nedvomno eden najbolj provokativnih filmov 50. let.

Ocena 5