Alkoholizem je do prve polovice 40. let prejšnjega stoletja veljal za tabu temo, še posebej v svetu filma, ki je gledalcem ponujal načičkano in sentimentalno podobo resničnosti. Pijanci so bili resda prisotnih v filmih, vendar bolj kot humoristično zasnovani liki, ki se opotekajo po prostoru in blebetajo neumnosti. Vse to se je spremenilo s prihodom filma The Lost Weekend režiserja in soscenarist Billyja Wilderja, ki si je izposodil elemente filma noir in ustvaril temačno in surovo realistično dramo o neuspešnem pisatelju in alkoholiku, ki se tekom osamljenega vikenda odpravi na dolgo krokarijo po gostilnah, vendar mu kmalu zmanjka denarja, zato poskuša najti vse možne načine, da bi lahko zadostil svojemu apetitu po pitju. Wilder z odsotnostjo empatije do glavnega junaka na krut in neusmiljen način prikazuje njegov fizični in psihični propad, kar vodi v serijo celo za današnje čase mučnih prizorov, ki nazorno razkrivajo grozote alkoholizma in okrutnih posledic, ki jih ta pusti na posamezniku; glavni junak je tako pripravljen lagati, krasti in celo fizično obračunati s tistimi, ki so mu blizu, da bi se lahko dokopal do pijače. The Lost Weekend je v vseh pogledih filmski presežek, saj postreže z izvrstno igro Raya Millanda, naravnost srhljivo glasbo, inovativno rabo kamere, ki duh filmov noir podredi močnemu družbenemu komentarju ter neolepšanim prikazom življenja alkoholikov. Da je film postal komercialno uspešen in pobral Oskarja za najboljši film, verjetno ni treba poudarjati; njegovo sporočilo je bilo preveč glasno, da bi ga lahko preslišali.

Sloviti kriminalni roman Dashiellla Hammeta o zasebnem detektivu, ki se na lovu za neprecenljivim kipcem sokola zaplete v mrežo prevar, umorov in prepovedanih strasti je pred letom 1941 doživel že dve filmski adaptaciji, vendar nobena od njih ni dosegla takšnega vpliva in uspeha kot režijski prvenec legendarnega Johna Hustona. Film je pomembnen iz dveh razlogov; še danes ga mnogi imenujejo za prvi pravi film noir, glavnega igralca Humphrey Bogarta pa je ustoločil za najbolj prepoznavno persono omenjenega žanra, ki jo mnogi posnemajo še danes. Njegov družbeno neprilagojeni, cinični in inteligentni detektiv Sam Spade, je klasični primer antiheroja, do katerega gledalcu čutijo simpatije, pa četudi je mnogo njegovih odločitev moralno spornih in razbijajo podobo idealista, ki verjame v boljši jutri. The Maltese Falcon je prvorazredni film noir, ki združuje vse ključne elemente žanra; večina dogajanja se odvija ponoči in v notranjosti utesnjenih stanovanj in hotelskih soban, neobičajna usodna ženska vleče vse niti iz ozadja, presenetljivi preobrati v zgodbi se odvijajo drug za drugim, ne smemo pa še pozabiti na odrezave dialoge, ki s svojim cinizmom, melanholijo in vdanostjo v usodo nastavlja ogledalo lažnemu blišču tedanjega Hollywooda. Da je sokol, za katerega si vsi pulijo lase, zgolj cenen ponaredek in da detektiv Spade žensko, ki jo ljubi, zaradi zločinov preda policiji, še bolj pričajo o drznosti in uporniški drži velike filmske klasike. Obvezen ogled za vse, ki bi se radi seznanili s filmom noir.

Ocena 5