Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Rezultat iskanja slik za war for the planet of the apes

Tretji del predzgodbe legendarnega filma Planet of the Apes z naslovom War for the Planet of the Apes je precej zavajajoč, saj bi človek od izdelka pričakoval serijo epskih bitk med opicami in ljudmi, vendar temu še zdaleč ni tako. Režiserja Matta Reevesa ne zanima vojna v fizični obliki, ampak podobno cilja na psihološko plat bojevanja in tragične posledice, ki jih nasilje pusti na posamezniku. Film se odvija dve leti po prvem epskem spopadu med ljudi in opicami, ko so slednje obsojene na težak boj za preživetje ter kolektivnimi padcem morale. Osrednji lik je znova karizmatični voditelj opic Cesar, ki bi rad svoj narod popeljal v varnejše kraje, vendar ga nazaj drži osebno maščevanje, ko mu okrutni polkovnik umori ženo in sina. Rdeča nit filma je Cesarjev psihološki padec v “srce teme” oz. v brezno nasilja, brezčutnosti in nerazsodnosti, kjer postopoma izgublja status vodje in postane zgolj z željo po prelivanju krvi obseden fanatik. Ravno zato je pričujoči film v režiji Matta Reevesa bistveno bolj temačen, kompleksen in nasilne, čeprav ob tem ne pozabi na trenutke presenetljive čustvenosti ter humorja. Reeves se do določene mere poslužuje pravil blockbusterjev, saj postreže s sapo jemajočo vizualno podobo in vznemirljivimi akcijskimi prizori, vendar pa film po eni strani deluje bolj kot “anti-blockbuster”, saj ga bolj kot hiter tempo zanimajo tihi trenutki, ki povedo mnogo več kot besede. Ne bi pretiravali, če rečemo, da je War fot the Planet of the Apes vojni film, ki prepričljivo izlušči grozote nasilja in ideoloških sporov, kjer ni jasne meje med dobrim in zlim. Pričujoči film je zgovoren dokaz, da je moč ustvariti spektakularen film poln akcije in vizualnih poslastic, ne da bi ob tem gledalca prikrajšal za dobro zgodbo in prepričljive like. Povrhu tega pa še spoštljivo sledi tradiciji klasike Planet of the Apes in jo predstavi sodobnemu občinstvu. Mojstrski blockbuster.

Ocena 5

The Crying Game velja za enega najbolj razvpitih filmov 90. let, ki morebiti iz današnje perspektive ne deluje tako šokantno, toda bilo je obdobje, ko se o tematikah, ki jih klasika Neila Jordana obravnava, v javnosti ni govorilo naglas. Kakšne so te tematike, je sicer nehvaležno vprašanje, saj bi z odgovorom delno razkrili enega od najbolj šokantnih preobratov v zgodovini filma. Film sicer odpira temačna poglavja irske zgodovine in predstavi bizarno zgodbo Fergusa, pripadnika irske republikanske armade, ki s somišljeniki urabi britanskega vojaka in v zameno zanj zahateva izpustitev priprtih članov IRE. Fergus se po spletu okoliščin zaplete v razmerje z vojakovim dekletom Dil, ki pa v sebi čuva temačno skrivnost. Kot že rečeno, je ravno ta skrivnost tisti usodni preobrat, ki obrne film na glavo, zato je najlažje reči zgolj naslednje; The Crying Game je upravičeno drzna filmska mojstrovina, ki se samozavestno, nonšalantno in brez odvečne sentimentalnosti loteva številnih “tabu” tem kot sta spolna identiteta in nacionalizem, ki je na Irskem z izbruhom nevidne državljanske verske vojne kakopak pustil močan pečat predvsem na civilnem prebivalstvu. Jordanov film prepriča s fokusirano režijo, odlično izrisanimi liki, kompleksnim psihološkim ozadjem in predvsem izvrstno igralsko zasedbo, kjer prepričata predvsem Stephen Rea in misteriozna Jaye Davidson kot osrednja lika Fergus in Dil. The Crying Game je film, ob katerem bi marsikdo rad pogledal stran, toda njegova močna gledljivost pripomoreta k temu, da se gledalec vanj zaljubi. Zato je pomemben filmski dokument in eden najboljših produktov sedme umetnosti 90. let.