Nekateri filmi se srečujejo s tako težavno produkcijo, da je že sam čudež, če nekoč uspejo ugledati luč sveta. Zgovoren primer je Brimstone, morbidni in izredno surov vestern, ki ga je nizozemski režiser Martin Koolhoven pripravljan kar pet let in tekom nastanka utrpel hudo psihično izčrpanost, ki pa je posledično doletela tudi celotno ekipo. Film, ki so ga v Evropi sprejeli z odprtimi rokami, v ZDA pa raztrgali, je feministični manifest o položaju žensk za časa ameriškega divjega zahoda, kar je prikazano skozi kompleksno in večplastno zgodbo o nemi Liz (fantastična Dakota Fanning v svoji najzahtevnejši vlogi doslej), ki poskuša ubežati lastni preteklosti in psihopatskemu pridigarju (srhljivi Guy Pearce), katerega k dekletu vleče mračna skrivnost. Film, ki je porazdeljen na več sprva nepovezanih poglavij, nas pelje skozi najtemnejša obdobja divjega zahoda in pri tem ne skopari z brutalnim nasiljem, osebnostno odurnimi liki ter mnogimi prizori, ob katerih se bo šibkejših gledalcem obračal želodec. A za vso to okrutnostjo se skriva film, ki se lahko pohvali z vrhunsko fotografijo, že omenjenimi odličnimi igralskimi predstavami, ganljivo glasbo, spretno zrežiranimi prizori napetosti in pristne človeške drame, hkrati pa lahko skozi zgodbo o krivični podobi ženske, ki mora hkrati igrati vlogo gospodinje, kurbe in zveste služabnice moškemu gospodarju (včasih že takoj po prvi menstruaciji), potegnemo mnoge vzporednice z današnjo seksistično “trumpovsko” Ameriko. Četudi sila neprijeten za ogled in večkrat prenasilen, je Brimstone vrhunsko filmsko čtivo, ki se lahko z zlatimi črkami vpiše med letošnje ustvarjalne vrhove sedme umetnosti.