Wonder Woman (2017)

Rating: 8 out of 10.

Prihodnost filmov iz supeherojskega vesolja imperija DC je bila v prvi fazi deležna polovičnih uspehov; Man of Steel, Batman V Superman: Dawn of Justice in Suicide Squad so morebiti res zaslužili veliko denarja, vendar pa so hkrati močno razdelili občinstvo, kritiki pa so bili še manj navdušeni. Prihodnost načrtovanje DC superherojskega vesolja je bila torej pod velikim vprašajem, pa vendar je za žarek upanja poskrbela ženska; režiserka Patty Jenkins je spektaklom o ikonični amazonski bojevnici Diani oz. Wonder Woman poskrbela ne zgolj za zelo dober superherojski film, ampak enega redkih blockbusterjev, ki občinstvu predstavijo močan ženski lik, ki ne izpade preveč pokroviteljsko ali prisilno herojsko. Film predstavi zgodbo Diane, ki odrašča na idiličnem otoku amazonskih bojevnic in se v družbi ciničnega ameriškega vohuna odpravi v širni svet, da bi se soočila z grozotami prve svetovne vojne, narave zla in zaustavila moč boga vojne Aresa. Kot je moč pričakovati, se glavna moč pričujočega filma skriva v naslovni junakinji, katero odigra izvrstna Gal Gadot in uspe z ravno pravšnjo mero očarljivosti, naivnosti, odločnosti in poguma pri gledalcu zbuditi sočutje in močno skrb za njeno plemenito potovanje. A to ni edina odlika tega filma; ta ni zgolj praznoglav akcijski spektakel, temveč film, ki na iskren in navdihujoč način odpre mnogo fascinantnih vprašanj na temo izvora zla in moči ljubezni v svetu, ki je na robu avtodestrukcije. Poleg vrhunske akcije in čudovite vizualne podobe je film Wonder Woman poln toplega humorja, ki ni prisiljen ali cenen, vendar pa Jenkinsova hkrati uspe ohraniti mračnejše podtone predhodnik DC filmov, saj ne skopari s prikazom grozot vojne, nesmiselnega nasilja in pristne hudobije, ki jo je moč najti v človeku. Vse to pa naredi potovanje glavne junakinje še bolj čustveno in napeto, pa četudi film ne premore ravno močnega zlikovca in postreže s precej standardnim končnim obračunom. Wonder Woman je film z glavno junakinjo, ki bo nedvomno postala nov feministični idol, vrtoglavo akcijo, sofisticiranim humorjem in pomembnim protivojnim sporočilom za vse generacije.

Aftermath (2017)

49783793

Verjetno sem v manjšini, toda dramske vloge (nekdanje) akcijske ikone Arnolda Schwarzeneggerja pozdravljam z odprtimi rokami, še posebej po odlični grozljivki Maggie, ki jo je moja malenkost uvrstila med najboljše filme leta 2015. Enako mračna, čeprav bolj surovo realistična je tudi drama Aftermath, ki ohlapno temelji na resničnih dogodkih in pripoveduje dve ločeni zgodbi, kateri združi tragična letalska nesreča; na eni strani depresivnega gradbenika, sicer svojca ene od žrtev nesreče ter letališkega kontrolorja, ki je zaradi nepazljivosti odgovoren za katastrofo. Kot je moč pričakovati, se film povečini ukvarja z vprašanji krivde, maščevanja in prebolevanja težke izgube, saj se osrednja lika na podoben način soočata z bremeni vsakdana; eden kot razočaran mož in oče, ki želi, da se letalska družba opraviči za tragedijo in drugi kot uslužbenec družbe, ki ga odgovornost za tragedijo pahne v brezno samoobtoževanja, depresije in uničenega družinskega življenja. Aftermath je film, ki ne ponuja lahkotnega gledanja in s svojo mračnostjo ne popušča vse do zadnje minute, vendar pa se “odkupi” z odličnimi igralskimi predstavami (Schwarzenegger se ponovno izkaže), zadržano objektivnim pristopom do obravnavanja težkih osebnih dilem in sofisticiranim preskakovanjem iz ene zgodbe do druge. Resda filmu manjka nekoliko več globine, vendar je po drugi strani ravno prav čustven in pretresljiv, da gledalca ne razočara.

Ocena 4