Michael Finkel je resnični novinar, ki je leta 2002 doživel javno sramoto z razkritjem mnogih netočnosti in spornih potez pri pisanju članka o otroških sužnjih, vendar ga je kmalu zatem pričakala nova zgodba; obsojeni morilec svoje žene in treh otrok Christan Longo se je na begu iz neznanega razloga predstavljal pod Michaelovim imenom, kar pa je dvojico tudi združilo v precej nenavaden odnos, kjer je meja med resnico in lažjo izredno tanka. Ta del Finkelovega življenja pokriva tudi film True Story, ki že na začetku preseneti z nenavadno izbiro igralcev; vlogo novinarja je odigral Jonah Hill, znan predvsem po komičnih vlogah, medtem ko je šarmantnega in manipulativnega morilca utelesil in poosebil James Franco, ki v svetu sedme umetnosti še vedno predstavlja veliko neznanko, saj nihče ne ve, ali bi ga obravnavali kot vsestranskega umetnika ali kot spretnega bleferja. A že po prvi polovici se izkaže, da sta Hill in Franco dejansko najboljši del sicer prepričljive in napete simbioze sodne drame in psihološkega trilerja, ki se tematsko osredotoča na nenavaden odnos med osrednjima likoma in kako sta drug na drugega vplivala tako pozitivno kot negativno, še posebej Finkel, ki je želele predstaviti Longov pogled na storjeni zločin, pa četudi si ta tega sploh ne zasluži. Hill se izkaže v svoji najboljši dramski vlogi doslej, medtem ko je Francova navidezna očarljivost tisto, kar film za dosego lastnega cilja tudi potrebuje. True Story je film, ki mu za poglobljeno karakterno študijo sicer zmanjka poguma in časa, vendar je kot celotna presenetljivo soliden kriminalni triler, ki bo ostal gledalcu v trajnem spominu.