Ruski poet, dramatik in pisec Aleksey Konstantinovich Tolstoy (1817-1875) je leta 1839 spisal klasično gotsko novelo The Family of the Vourdalak, ki velja za eno od zgodnejših del z vampirsko tematiko, postavljena pa je v ruralno okolje Srbije, po katerem straši skrivnostno bitje, imenovano Vourdalaka, ki ga je moč – v skladu z vampirsko “tradicijo” – ubiti zgolj s potiskom kola skozi srce. Novela, ki je sicer navdihnila številne knjige in filme o vampirjih, je imela tudi močan vpliv na režijski prvenec Adriena Beauja z naslovom The Vourdalak, ki bi ga lahko označili tudi za najbolj zvesto adaptacijo novele. Zgodba je postavljena v gozdove neimenovane vzhodnoevropske države sredi 18. stoletja in sledi nevrotičnemu francoskemu markizu (Kacey Mottet Klein), ki mu razbojniki ukradejo konja, zato poišče pomoč na domu družine skrivnostnega Gorche, ki se je pred tednom dni odpravil bojevat proti Turkom, nakar se vrne spremenjen kot Vourdalak, vampirju podobno bitje, ki začne ustrahovati tako člane lastne družine kot tudi markiza. Glede na to, da je bila dosedaj vampirska mitologija v filmih že dodobra raziskana in posledično vodila v tematsko prežvečenost, The Vourdalak prinaša nekaj klasične svežine, ki jo oboževalci ikoničnih krvosesov nedvomno pogrešajo. Beaujev film je eleganten in duhovit poklon atmosferičnim gotskim grozljivkam iz 60. in 70. let, ki so se bolj kot na ekscesno prelivanje krvi in seksualno perverzijo zanašajo na pristno temačno atmosfero, sofisticiran črn humor in zvesto sledenje vampirskemu izročilu, kjer ni nobene sledi po hollywoodski kozmetični produkciji. K temu dodajmo še odlične igralske predstave, počasen tempo (za nekatere gledalce bi film vsaj v prvi polovici znal biti malce naporen), pristno vzdušje ter zastrašujoče čudovit konec in končni rezultat je eden najboljših vampirskih filmov zadnjih let. The Vourdalak predstavlja obvezen ogled za vse ljubitelje klasičnih vampirjev.

Češki pisec Ladislav Fuks je leta 1967 spisal svoje najpomembnejše delo, črnohumorno psihološko srhljivko Sežigalec trupel, ki še danes velja za enega od mejnikov v zgodovini češkoslovaške književnosti 20. stoletja. Roman, ki se odlikuje z nenavadno strukturo, unikatnim pripovednim tokom, dolgimi duhovitimi dialogi in pristno morbidno atmosfero je zaradi svoje posebnosti predstavlja vse prej kot enostavno gradivo za filmsko adaptacijo z naslovom The Cremator, katere se je dve leti kasneje samozavestno lotil Juraj Herz in ustvaril po mnenju mnogih enega najboljših čeških filmov vseh časov. Film dokaj zvesto sledi literarni predlogi; zgodba je postavljena v Prago tik pred izburom druge svetovne vojne in spremlja ekscentričnega Karla Kopfrkingla, zaposlenega v mestnem krematoriju, ki postopoma pade pod vpliv v družbi vse bolj prebujajočih se nacističnih idej o “čisti arijski rasi”, kar iz njega ustvari antisemitskega morilca, ki sprejme sodelovanje pri razreševanju “judovskega vprašanja”. V primerjavi z romanom je The Cremator bistveno bolj temačen film, ki ohrani zgolj drobec Fuksovega življenjskega humorja in več časa namenja prikazu strašljive ideološke psihološke preobrazbe osrednjega lika, ki ga z zastrašujočo ledeno prezenco dobrohotnega psihopata upodobi Rudolf Hrušinsky, češki javnosti dotedaj najbolj poznan kot komični igralec v filmski adaptaciji komičnih romanov o Dobrem vojaku Švejku. Herzov film je v vseh pogledih inovativen film, saj ga odlikujejo nekonvencionalna pripovedna tehnika, domiselna uporaba kamere in glasbe, zadušljiva noirovska atmosfera ter prebrisana odločitev, da je film strukturiran kot uro in pol dolg monologov osrednjega lika, kjer so preostale osebe zanj tako pomembne kot trupla, ki končajo v peči krematorija. The Cremator sicer v primerjavi z romanom sklene nekaj sprememb, ki zgodbi škodijo, še posebej preobrazba glavnega lika, ki je v romanu vsaj na začetku dokaj nevtralen, medtem ko je v filmu že od prvega kadra naprej več kot očitno moten. Navkljub tem spremembam, ki so stvar gledalčevega okusa, je The Cremator vsekakor eden od biserov češkega filma.