Evropske grozljivke | RAZGLEDANO

Francosko-romunska koprodukcija Them se pogosto pojavlja na lestvici najbolj priljubljenih filmov znotraj francoskega vala ekstremnih grozljivk tipa High Tension, Martyrs in Inside, ki so v začetku 21. stoletja šokirale javnost z eksplicitnmi prizori nasilja, rušenjem družbenih tabujev, nefiltriranim gravžem in pogosto temačno nihilistično atmosfero. Zato je razumljivo, da je pričujoči film režiserjev Davida Moreauja in Xavierja Paluda obravnavan kot “črna ovca” znotraj vala ekstremnosti, saj ne vključuje nobenega od zgoraj naštetih elementov, ampak se zanaša bolj na grajenje neprijetne temačne atmosfere, psihološkega suspenza in nelagodne skrivnostnosti. Zgodba, ki naj bi temeljila na resničnem dvojnem umoru avstrijskega para na Češkem s strani treh najstnikov, ne bi mogla biti bolj preprosta; francoski par Clementine in Lucas, ki živita v odmaknjeni hiši na romunskem podeželju, sta nekega večera pahnjena v krut boj za preživetje, ko njuno domovanje napade skupina zamaskiranih morilcev. Moč filma Them je v njegovi preprostosti in neobremenjenosti s poglobljeno zgodbo in liki; gledalci o Clementine in Lucasu ne izvemo veliko, vendar pa hkrati dovolj, da nam za njuno usodo ni mar, motiv napadalcev pa ostaja venomer nejasen, kar pa ni posledica scenaristične šlamparije, ampak zgolj želje po ohranjanju skrivnostnega vzdušja, kar bo za nekatere gledalce fascinantno, za druge pa frustrirajoče. Them morebiti nima ravno izvirne zgodbe in bi si lahko privoščil nekoliko več jasnosti, vendar pa film še vedno prepriča oboževalce grozljivk s prepričljivimi igralskimi predstavami (zasije predvsem Olivia Bonamy), nekaterimi kot struna napetimi prizori, vrhunsko atmosfero in odmikanjem od pričakovanih hollywoodskih trikov, ki so omenjeni žanr spravili na rob parodije. Them najde svojo moč v preprostosti in s tega vidika je včasih bolj, nekajkrat pa manj uspešen.

Femicid in nasilje nad ženskami sta družbena problema, ki presegata okvirje nečesa, kar je moč zaustaviti s preprostim ne; zastrašujoč je podatek, da se nasilje, ki ga utrpijo ženske (in v žal vse prepogostih primerih vodi tudi v umor), prenaša generacijsko kot nevidni parazit, ki ga je nemogoče zaustaviti. Tega kompleksnega vprašanja generacijskega nasilja se loteva tudi špansko-francosko-argentinska koprodukcija The Wailing; v film spremljamo več zgodb žensk iz različnih časovnih obdobij, ki so podvržene psihičnemu in fizičnemu trpljenju s strani skrivnostne nadnaravne entitete v obliki starejšega moškega. Prva žrtev je Andrea, ki med iskanjem svoje biološke matere postane tarča neke nevidne sile, ista usoda pa doleti tudi Mario, ki se dvajset let pred tem kot študentka filma zaplete v razmerje s skrivnostno žensko, ki jo prav tako preganja nekaj grozljivega. The Wailing je močno atmosferičen film, ki ga odlikujejo počasen tempo, sofisticirano dostavljeni prizori strašenja ter enigmatična in večplastna zgodba, ki že vnaprej opozori gledalca, da bo ob nastopu odjavne špice ponudila več vprašanj kot odgovorov. Sliši se kot nekaj frustrirajočega in verjetno se bo med gledalci našel kdo, ki mu bo zamotanost vsebine šla na živce, toda The Wailing se za to “napako” odkupi z izvrstno temačno atmosfero, ambiciozno zastavljeno zgodbo, ki navkljub menjavi likov ohrani koherenco, odličnimi igralskimi predstavami, nepredvidljivimi zasuki v zgodbi ter strašljivim epilogom, ki bo ostal pri gledalcu zasidran še dolgo po nastopu odjavne špice. Kar pa je najbolj pomembno; film ohrani konvencije žanra psihološke srhljivke, ne da bi ob tem žrtvoval močan družbenokritičen komentar o tem, kako se nasilje nad ženskami lahko prenaša iz roda v rod z občutkom, da je tega nemogoče zaustaviti.