The Third Part of the Night je celovečerni prvenec poljskega posebneža Andrzeja Žulawskega (1940-2016), najbolj znanega po kultni telesni grozljivki Possesion iz leta 1981, njegov prvi film pa je zaznamovan z močno osebno noto. Žulawskega je namreč navdihnilo življenje njegovega očeta Miroslawa, ki je bil za časa druge svetovne vojne zaposlen na medicinskem inštitutu, ki je z neetično metodo hranjenja uši s človeško krvjo iskal zdravilo za bolezen tifus; film spremlja Michala, ki mu nacisti ubijejo mater, ženo in sina, zato se v želji po maščevanju pridruži odporniškemu gibanju, vendar je že med prvo akcijo hudo ranjen in se zateče v stanovanje noseče ženske, ki je osupljivo podobna njegovi pokojni ženi. V želji, da bi ji pomagal, sprejme sodelovanje v medicinskem poskusku hranjenja uši s človeško krvjo, kar ga sčasoma pahne v brezno norosti in krivde, ki mu jo povzroča travmatična preteklost. Z vsebinskega vidika je pričujoči film zelo težko opisati, saj Žulawski v svojem značilnem slogu ne pristaja na konvencionalne pripovedne tehnike in zgodbo razvija nelinearno, kaotično, s pogostimi časovnimi preskoki in s popolnoma zabrisano mejo med resničnostjo in fantazijo. The Third Part of the Night svoj konfuzni slog prepričljivo uporabi za prikaz zastrašujočih razsežnosti nacistične okupacije Poljske, hkrati pa ponuja kompleksen vpogled v psiho posameznika, razklanega med vojno morijo in osebnimi travmami, med močnejše plati filma pa velja še omeniti vzdušno glasbo, zadušljivo kafkovsko atmosfero, prepričljive emocionalne igralske predstave ter izpiljeno vizualno podobo, kjer sprane barve in temačnost še bolj izpostavijo brezizhodnost položaja glavnih junakov. Zaradi pogosto zmedenega toka pripovedi je film kakopak naporen in frustrirajoč, toda oboževalci art-house provokacij bodo v The Third Part of the Night našli veliko razlogov za večkratni ogled.

Švicarski dramatik in pisatelj Friedrich Dűrrenmatt (1921-1990) je leta 1958 spisal scenarij za kriminalni triler It Happened in Broad Daylight, ki si ga je sam zamislil kot rekonstrucijo klasične kriminalke z nekaterimi drznimi potezami kot so nerazrešen zaplet in pesimistični konec, kjer osrednji lik detektiva pade v brezno obsedenosti in avtodestrukcije. Film se je tem spremembam odpovedal in dostavil bolj klasično gledalsko izkušnjo s srečnim koncem, kar je Dűrrenmatta ujezilo do te mere, da je svojo “verzijo” pretopil v knjižno obliko in tako je nastal njegov najbolj znan roman z naslovom The Pledge, Requiem for the Detective Novel. Ta je dosedaj doživel lepo število filmskih adaptacij, a daleč najbolj zvesta je Twilight, dolgo leta širši javnosti nedostopen madžarski kriminalni triler Györgyja Fehérja, sicer rednega sodelavca veterana madžarskega filma Béle Tarra; dogajanje je postavljeno na megleno, deževno in blatno podeželje, kjer se zgodi okruten umor deklic, preiskave pa se loti detektiv, ki je tik pred upokojitvo in med lovom na morilca pade v brezno obsedenosti. Twilight je film, pri katerem se čuti neposreden vpliv Tarrinih filmov, saj imamo tudi tokrat opravka z dolgimi neprekinjenimi kadri, izredno počasnim tempom, skopo zgodbo in vzdušno črno-belo atmosfero, ki pritiče žanru klasičnega filma noir in psihološke srhljivke. Fehérjev lik tako ni klasičen film, ampak bolj meditativno in mračno potovanje, ki želi gledalcu pričarati nekaj, kar imenujemo izkušnja; z vrhunsko glasbo, perfektno atmosfero, naturalističnimi igralskimi predstavami in nekonvencionalnim obračanjem žanrskih klišejev na glavo film ustvari nekaj prav posebnega, kar je težko opisati z besedami. Ker pa gre za specifičen film, ta kakopak ni primeren za vsakogar, ki bi v njegovi počasnosti in misterioznosti našel zgolj razloge za negodovanje. Twilight je umetniško brezhiben izdelek, ki vlije žanru kriminalk ogromno kreativne svežine.