Filmi, posneti v realnem času oz. v enem samem neprekinjenem kadru imajo poseben čar, saj pripomorejo k bolj napetemu in vzdušnemu dogajanju, hkrati pa so s tehnične plati zelo zahtevni in potrebujejo cel kup domiselnih trikov, da ohranijo ravno pravšnjo mero kaosa kot tudi predaha. Francoska grozljivka MadS omenjeno tehniko uporabi za prikaz zgodbe, ki je sicer stalna v podžanru filmov o zombijih; postopen izbruh pandemije skrivnostne bolezni, ki naključne mimoidoče spremeni v krvoločne kanibalske pošasti. Posebnost filma režiserja in scenarista Davida Moreauja pa je v tem, da navkljub tehniki “neprekinjenosti” dogajanje predstavi iz več perspektiv, ki se tekom slabe ure in pol pogosto menjavajo; film se začne z 18 – letnim Romain, ki pri svojem preprodajalcu poskusi novo drogo, na poti do doma pa naleti na hudo ranjeno žensko, ki si pred njegovimi očmi vzame življenje. Od tod naprej se film poigrava z možnostjo, da je norost, ki bo sledila, zgolj produkt Romainovega slabega tripa, vendar ko se v dogajanje vpleteta tudi njegovo dekle in ljubimka, postane jasno, da se pripravlja nekaj bistveno hujšega. MadS je na vsebinski ravni precej standardni film o zombijih, vendar pa z nepredvidljivo menjavo perspektiv, počasnim razvojem zgodbe, pristnimi igralskimi predstavami in vzdušjem, ki vrhunsko skače na meji med realno grozo in psihadelijo, gledalca nemudoma prikuje za zaslon. Seveda pa je glavna odlika filma njegova brezhibna tehnična izvedba neprekinjenosti dogajanja, kar resda vodi v trenutke razvlečenosti in repeticije, vendar pa bo gledalec z malce potrpljenja uspel toliko bolj ceniti prizore, ki povlečejo dogajanje v kaotično brutalnost. MadS ne odkriva revolucije v žanru filmov o zombijih, vendar pa je še vedno prekleto efektivna strašljivka.

Najstniško izobčenstvo in vampirizem sta motiva, ki ju ponavadi ne bi dajali skukpaj v isti predal, vendar pa ob bolj poglobljeni analizi pridemo do spoznanja, da sta bila drug za drugega preprosto ustvarjena. Četudi smo bili v preteklosti že priča vampirskim filmom z najstniki v glavnih vlogah (dober primer sta kultna klasika The Lost Boys in televizijska nadaljevanka Buffy, the Vampire Slayer), je vstop v 21. stoletje poskrbel za množično popularizacijo vampirizma med mlajšo publiko, še posebej s sago Twilight, ki pa niti približno ne predstavlja najboljšega, kar omenjeni podžanr vampirskih filmov ponuja. Ta čast pripada švedski romantični grozljivki Let the Right One In, posneti po istoimenskem romanu Johna Ajvida Lindqvista, ki je za film prispeval tudi scenarij. V melanholično skandinavsko okolje zaspanega stockholmskega predmestja v začetku 80. let zavita najstniška romanca predstavi nenavadno prijateljstvo med sramežljivim Oskarjem, ki je vsakodnevno tarča huliganov in njegovo skrivnostno sosedo Eli, ki se pojavi zunaj zgolj ponoči, medtem ko se čez dan zadržuje v svoji sobi, katere okna so prekrita s kartonom, da ne bi vanjo prodrla dnevna svetloba. Fant in dekle se zbližata ravno takrat, ko začnejo predmestje pretresati brutalni umori, tekom časa pa Oskar zgrožen ugotovi, da je Eli v resnici vampirka, ki potrebuje človeško kri za preživetje. Režiser Tomas Alfredson klasični zaplet o prepovedani ljubezni med človekom in vampirjem predstavi na domiseln način, saj fokus filma ni zgolj na sami romanci, ampak predvsem na iskrenem prikazu tragičnih posledic najstniške izobčenosti in soočanja s svojo drugačnostjo. In četudi film ne odmika pogleda stran od brutalnega nasilja in prelivanja krvi, je v svojem bistvu melanholična gledalska izkušnja, ki poskrbi za čudovito vizualno atmosfero, k še boljši dramatičnosti pa prispevajo čustvene igralske predstave, odlična glasba in zasanjan tempo, ki zgodbo večkrat ponese v vode morbidne pravljice. Let the Right One In je film, ki uspe gledalcu zlesti pod kožo in ga hkrati stresti kot tudi ganiti do solz.