20. april 1945. Nacistični vodja Adolf Hitler praznuje svoj 56. rojstni dan, vendar razlogov za praznovanje ni več; njegov nekdaj močan vojaški imperij je v razsulu, sovjetska vojska je tik pred vrati Berlina in nepripravljen na predajo se z najožjimi sodelavci in družinskimi člani zateče v podzemni bunker, kjer navkljub iluzijam, da bo nacistična vojska v zadnjem trenutku vendarle dosegla čudežno zmago, čaka na neizogibni konec. Nemška vojna drama Downfall režiserja Oliverja Hirschbiegla se osredotoča na zadnjih deset dni v življenju nemškega diktatorja, dogajanje pa spremljamo skozi oči njegov tajnice Traudl Junge, ki je vztrajala z njim v bunkerju vse do trenutka, ko je storil samomor in simbolično napovedal kapitulacijo Nemčije. Pred uradnim izidom se je okoli filma širilo veliko govoric in predvsem očitkov, da bo ta želel prikazati Hitlerja v karseda sočutni luči in celo omiliti prikaz posledic njegovih krutih dejanj, vendar temu niti približno ni tako. Downfall je pretresljivo iskren in neideološko obarvan portret z realnostjo skreganega militarista, ki se med čakanjem na smrt utaplja v lastnih blodnjah in paranoidnih mislih, za kar se je v veliki meri treba zahvaliti vrhunski igralski predstavi Bruna Ganza, ki s srhljivo natančnostjo ujame Hitlerja v dvojni vlogi očarljivega čustvenega manipulatorja in hladnokrvnega političnega fanatika, ki je vse do konca verjel v pravičnost svojih dejanj. Toda pričujoči film ni zgolj zgodba o Hitlerjevem koncu, ampak tudi o koncu tretjega rajha nasploh; z osredotočenostjo na zgodbe več likov (od generalov, ki se bojijo ugovarjati Hitlerjevim norim okazom do otroških civilistov, ki šele na bojišču spoznajo zmoto svoje prisege nacizmu) Hirshchbiegl ustvari pretresljivo sliko enega najbolj bolečih in temačnih poglavij v moderni nemški zgodovini, pri tem ne išče izgovorov in ostaja karseda zgodovinsko avtentičen. Downfall ni samo film, ampak drzna umetnina, ki ponudi trezen vpogled v razvoj čistega zla.
