Last Summer (2023)

Rating: 7 out of 10.

Francoska režiserka Catherine Breillat že od začetka svoje kariere v drugi polovici 70. let velja za izredno provokativno umetnico, ki je dvigovala prah s filmi, v katerih se je lotevala predvsem različnih vidikov spolnosti, fetišizma in nasilja, rdečo nič večine njenih filmov pa predstavlja tudi soočenje mladih z lastno seksualno prebujenostjo. Zato se zdi več kot primerna kandidatka za erotično dramo Last Summer, sicer predelavo danskega filma Queen of Hearts iz leta 2019, ki se vrti okoli prepovedanega strastnega razmerja med starejšo žensko in 17 – letnim najstnikom, ki je povrhu tega tudi njen pastorek. Glavna junakinja filma je uspešna odvetnica Anna, ki se pri svojem delu posveča predvsem žrtvam spolnega nasilja, hkrati pa vodi navidez umirjeno življenje z možem Pierrom in dvema posvojenima hčerkama. Toda ko se v hišo vseli Theo, Pierrov problematični sin iz prejšnjega zakona, začne Anna do njega gojiti konfliktna čustva, kar pa dvojici ne prepreči, da se ne bi spustila s vroče razmerje. Last Summer je morebiti res filmska predelava, vendar pa bi jo bilo krivično označiti za čisto kopijo izvirnika, saj Breillatova v že videno zgodbo vnese svoj značilni avtorski pečat, ki med drugim vključuje izrazito poetičnost ter prizemljen pristop do tematike, ki bi jo marsikateri filmar izkoristil za ceneno eksplotacijo. Režiserko ne zanima golo prikazovanje spolnosti (pravzaprav je golote v filmu zelo malo), ampak se osredotoča na psihološki vidik prikaza človekove obsedenosti s prvinskimi nagoni, ki slej ko prej peljejo v razpad družbeno sprejemljivih norm. Film odlikujejo tudi pristne igralske predstave in napeto vzdušje, režiserkin prizemljen pristop pa pusti tudi nekaj napak, med drugim se zdi, da je film – glede na samo tematiko – preveč umirjen in da nas v trenutku, ko bi moral stresti, pusti zgolj zmerno zainteresiranega. Glede na sloves Breillatove bi pričakoval bolj udaren filme, vendar pa je Last Summer še vedno sofisticirana erotična drama, ki ostane v trajnem gledalčevem spominu.

Handling The Undead (2024)

Rating: 9 out of 10.

Če je kateri podžanr filmskih grozljivk strašansko zlajan, so to filmi o zombijih, saj jih večina sledi isti prežvečeni formuli prikaza skupine ljudi, ki se mora ubraniti pred hordami počasnih (in posledično ne preveč strašljivih) živih mrtvecev v postapokaliptičnem svetu. Norveška srhljiva drama Handling The Undead, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana pisatelja Johna Ajvida Lindqvista (ta je bralcem najbolj poznan po kultnem vampirskem romanu Let The Right One In, ki je bil leta 2009 deležen enako odličnega filma) in v režiji Thee Hvistendahl, ne bi mogla biti bolj oddaljena od klasičnega zombijevskega filma, saj gre za počasno, kompleksno in atmosferično meditacijo na temo prebolevanja izgube bližnjega in sprejemanja smrti kot žalostnega, vendar nujnega dela življenja. Film je postavljen v norveško prestolnico Oslo, kjer začnejo nekega poletnega dne iz neznanega razloga mrtvi vstajati iz grobov in se vračati k svojim družinam, slednje pa se z nastalo situacijo soočajo na svoje nenavadne načine; tako med drugim žalujoči dedek izkoplje svojega vnuka, da bi ga vrnil njegovi globoko depresivni materi, tričlanska družina znova naveže stik z materjo, ki je umrla v prometni nesreči, medtem ko se starejša ženska na isti dan, ko pokolje svojo ljubimko, sreča z njenim “živim” truplom. Eden od najbolj nadležnih elementov filmov o zombijih je njihovo pogosto zatekanje k cenenosti in uporabi gravža, česar pa v pričujočem filmu ni na spregled; Hvistendahlova, ki je za film napisala tudi scenarij, svojo pozornost namenja temačni atmosferi, počasnemu razvoju zgodbe (še posebej polžja prva tretjina filma zna biti za gledalca močan zalogaj) ter specifični vizualni podobi širokih planov zapuščenih mestnih ulic in stanovanjskih kompleksov, ki reflektirajo turobno čustveno izpraznjenost glavnih junakov. Handling The Undead tako ni klišejska zombijevska grozljivka, ampak realistična psihološka drama, kjer so zombi personifikacija notranje stiske posameznikov, ki mrtve nočejo pustiti počivati v grobu.