Infested (2023)

Rating: 8 out of 10.

Pajki spadajo med bolj osovražene živalske vrste (povečini neupravičeno), saj že zgolj s svojim videzom gomazečega bitja z dolgimi nogami marsikateremu človeku poženejo strah v kosti. Na ta strah močno računa tudi režijski prvenec francoskega filmarja Sebastiena Vaničeka z naslovom Infested, ki si za cilj zastavi, da gledalčev strah pred pajki samo še okrepi, ob tem pa se neizmerno zabava. Francoski šoker se odvija v notranjosti zanemarjenega stanovanjskega kompleksa, kjer ljubiteljski zbiralec insektov Kaleb prinese škatlo z nenavadno velikim eksotičnim pajkom. Seveda ne mine dolgo, ko pajek pobegne iz svojega domovanja in se začne izredno hitro razmnoževati, stanovanjski kompleks pa postane epicenter izbruha invazije pajkov različnih velikosti, ki se premikajo z nadnaravno hitrostjo in imajo strašljivo sposobnost prevzema nadzora nad samim človekom. Infested na prvi pogled sledi klasični formuli filmov o pošastih, kjer spremljamo skupino ljudi, ki je pahnjena v grozljiv boj za preživetje, toda Vaniček temu doda nekaj, s čimer se žal mnoge grozljivke dandanes ne morejo pohvaliti; z globino likov, nepredvidljivo in venomer napeto zgodbo ter celim kupom prizorov, ob katerem si bo mnogo “ljubiteljev” pajkov prestrašeno zatiskalo oči. Presenetljivo je to, da film po zastrašujočem uvodu gledalca ne bombardira takoj z akcijo, ampak prvo tretjino v celoti nameni prikazu osrednjih junakov in njihovih kompleksnih življenjskih usod, kar pripomore k temu, da je gledalcu za like vedno mar, ravno zato pa njihov boj s pošastnimi pajki izpade ne zgolj vznemirljivo, ampak presenetljivo čustveno. Film navduši tudi z dokaj realističnim izgledom pajkov in subtilnim družbenim komentarjem, ki se – sicer zgolj na osnovni ravni – dotakne razrednega boja med neprivilegiranimi in represivnimi sistemi. Infested resda nima močne konkurence na področju kvalitetnih grozljivk o pajkih, vendar se v tej kategoriji uvršča na sam vrh.

Green Border (2023)

Rating: 7 out of 10.

Green Border, najnovejši celovečerec legendarne poljske režiserke Agnieszke Holland, je postal tudi eden najbolj kontroverznih filmov leta 2023, ki je dvigoval prah že mesece pred uradno premiero na beneškem filmskem festivalu; med drugim je poljska konservativna oblast film označila za liberalno propagadno, polno izmišljotin in “očitnih” agend na blatenje poljske vojske. Odziv je bil sicer pričakovan, saj je Green Border brezkompromisno krut in odkrito političen vpogled v dogajanje, ki mu v “civiliziranem” 21. stoletju ne bi smeli biti več priča; naslovna zelena meja je gozdnato območje na meji med Poljsko in Belorusijo, kjer leta 2021 izbruhe ena od najbolj tragičnih begunskih kriz, v kateri so življenja pribežnikov obsojena na sramotno pingpong podajanje med dvema državama, ki nista pripravljeni prevzeti poskrbeti zanje. Hollandove do krize pristopi z dokumentarističnim nizanjem zgodb iz različnih perspektiv; od sirske družine, ki je podvržena nasilju na obeh straneh bodeče žice, obmejnega policista, ki med pričakovanjem prvega otroka nemo spremlja grozote na meji pa vse do požrtvovalnih aktivistov, ki želijo pribežnikom pomagati po najboljših močeh. Takšen pristop je kakopak najbolj primeren, saj ponudi celovit pogled nad enako tragično kot absurodno situacijo, ko so nedolžni ljudje ujeti v nekakšnih postapokaliptičnih vicah, kjer jih na vsakem koraku čakajo brutalno nasilje in šikaniranje. Green Border je film, ki begunsko krizo samozavestno in drzno prikaže kot človeško grozljivko; s pomočjo surove črno-bele fotografije, pristnih igralskih predstav ter neolepšanega prikaza surovosti na mejnih prehodih uspe gledalca pošteno stresti do kosti. Hollandove pri tem ni niti malo strah, če zavzame jasno politično stališče, kar je v tem primeru skoraj nujno, vendar pa obenem predstavlja dvorezni meč; Green Border je namreč film, ki bo prepričal zgolj tiste, ki jih ni potrebno prepričati oz. ki so zavzeli enako stališče kot režiserke, zunaj tega kroga pa bo veliko gledalcev zmotilo pogosto odkrito moraliziranje in zatekanje k solzavosti, četudi takšna zgodba obojega niti ne potrebuje. Film nekoliko pokvari tudi pretirana dolžina, ki je še posebej izrazita v drugi polovici, ki je polna ponavljajočih komentarjev in dogodkov. A če potegnemo črto, ostane dejstvo, da je Green Border film, ki je moral biti nujno posnet kot brutalen opomin na naše neprestano ponavljanje zgodovinskih napak.