Evropski filmi | RAZGLEDANO

Filmi o serijskih morilcih so bili v 30. letih prejšnjega stoletja kakopak redkost, četudi je že Alfred Hitchcock leta 1927 s svojiim režijskim prvencem, nemim psihološkim trilerjem The Lodger postavil temelje za omenjeni podžanr kriminalnih / grozljivih filmov. Navkljub temu pa se je na pravo mojstrovino moralo počakati do leta 1931, ko je nemški režiser Fritz Lang, pionir nemega filma in predvsem žanra znanstvene fantastike, posnel svoj prvi zvočni film s preprostim naslovom M. Mešanica kriminalnega trilerja in sodne drame je postavljena v Berlin, katerega ustrahuje serijski morilec otrok Hans Beckert (Peter Lorre); navkljub prizadevnemu delu policija in civilno prebivalstvo niso sposobni ujeti storica, zato se v zadnjem dejanju obupa zatečejo po pomoč k predstavnikom organiziranega kriminala, katerih pogosto nezakonite metode začnejo prinašati rezultate, morilec pa je zelo hitro stisnjen v kot. M, katerega naj bi navdihnili zločini resničnih nemških serijskih morilcev (med drugim tudi zloglasnega Petra Kürtena z vzdevkom Vampir iz Dűsseldorfa), je zaradi svoje občutljive tematike kakopak zelo hitro postal tarča cenzorjev (še posebej z vzponom Hitlerjeva nacizma), ki so film začasno potisnili v časovni bunker, vendar pa tudi to ni moglo preprečiti vpliva, ki ga je Langova mojstrovina imela na razvoj sedme umetnosti nasploh. M namreč ni zgolj izredno napet, atmosferičen in s strani zastrašujoče avtentičnega Lorreja odlično odigran triler o lovu na morilca, ampak pionirsko delo, ki je samozavestno kršilo vse žanrske konvencije tistega časa; kompleksna atmosferična glasba, domiselna uporaba tišine v najbolj napetih trenutkih, zgodba, povedana preko nevidnega naratorja in kontrasti med temo in svetlobo, ki so bili kasneje množično uporabljeni v filmih noir. Kar pa je še najbolj pomembno; M je tudi po današnjih standardih izredno pretresljiv, provokativen, okruten in avtentičen film, ki se drzno spušča v najtemnejše predele človekove duše in dostavi enega najbolj strašljivih portretov serijskega morilca v zgodovini sedme umetnosti.

Ocena

Eden od najbolj grotesknih pojavov digitalne dobe so nedvomno starši “influencerji”, ki širši javnosti servirajo svoje sterilno in marketinško sproducirano družinsko življenje skozi oči filtrirane resničnosti. Finska režiserka Hanna Bergholm se v satirični grozljivki Hatching tovrstne problematike loti na najbolj pretresljiv način, saj v ospredje ne postavi influencerje ter njihovo že vnaprej izgubljeno tekmo za doseg popolnosti, ampak jo bolj zanimajo posledice, ki jih tovrstne obsesije pustijo na njihovih potomcih. Glavna junakinja filma je namreč 12 – letna gimnastičarka Tinja, ki odrašča v grozljivo sterilni družini z videzom in imidžem obsedene matere influencerke, strahopetnim očetom ter zoprnim mlajšim bratom, ki se že spreminja v zrcalno sliko svoje matere. Med pripravami na kvalifikacije za turnir v gimnastiki v notranjost hiše Tinjine družine prileti vrana, katero mater hladnokrvno ubije, Tinja pa se znebi trupla in ob tem naleti na njeno jajce. Dekle je odločeno, da bo skrbelo za jajce, vendar pa se iz njega izleže pošast, ki postopoma začne pridobivati Tinjino podobo, kar posledično vodi do katastrofalnih in predvsem krvavih posledic. Hatching je nedvomno eden najbolj mučnih filmov letošnjega leta, saj skozi estetiko t.i. telesnih grozljivk v maniri zgodnejših del Davida Cronenberga, razgali tragično plat “družinskega influencerstva”, kjer so predvsem otroci podvrženim različnim oblikam zlorab in drugih duševnih stisk, saj starši delujejo kot fašistične figure, ki potomce dojemajo kot lastnino, izoblikovano po njihovih sprevrženih predstavah. Toda film gre v svoji kritiki influencerstva še dlje, saj skozi motiv leženja jajc izpostavi potlačene travme otrok, ki so prisiljeni živeti po norih pravilih svojih obsesivnih staršev. Bergholmova družinsko tragedijo začini z odličnimi igralskimi predstavami, namernim sterilnim videzom okolja ter šokantnimi preobrati, ki si upajo prestopiti mejo sprejemljivega in zadeti gledalca tja, kamor je potrebno, ne da bi ob tem film izpadel eksplotacijsko in ceneno. Hatching je udaren film, ki strese ravno zato, ker je tako blizu resnice.