Two Prosecutors (2025)

Rating: 10 out of 10.

Sovjetska zveza, 1937. Paranoidni in destruktivni Stalinov režim je v zapore strpal več deset tisoč domnevnih političnih zapornikov, nad katerimi se izživljajo pripadniki skorumpirane in s strani oblasti zaščitene tajne policije NKVD. Zadnje upanje številnih zapornikov je, da bi s pisemskimi prošnjami uspeli doseči pomilostitev, vendar večina teh pisem konča v ognju. Zgodovinski triler Two Prosecutors, posnet po istoimenski noveli ruskega fizika, pisatelja in nekdanjega arestanta Georgija Demidova, se poigrava z idejo, kaj se zgodi, če eno od omenjenih pisem vendarle čudežno pride v roke mlademu idealističnemu tožilcu Aleksandru Kornevu, ki spozna, da za zidovi lokalnega zapora tajna policija izvaja cel kup nezakonitnih praks nad povečini nedolžnimi zaporniki. Njegov naslednji korak je, da o tem obvesti svoje nadrejene, kar pa je v tako politično nevarni tvorbi kot je Sovjetska zveza, vsej prej kot premišljeno dejanje. Two Prosecutors je temačna in po kafkovsko tesnobna pripoved o idealističnem uslužbencu sistema, ki mu moralna drža in trdna vera v prihodnost nacije prepovedujeta, da bi mirno spremljal nesankcionirane zločine, vendar pa ironično pri tem sam postane donkihotovski junak, obsojen na eksistencialni propad. Film režiserja in scenarista Sergeyja Loznitsa je atmosferična mojstrovina tihega suspenza, ki grozljivo ozadje stalinovih čistk ujame zgolj preko dialoške poplave besed, ki pa so dovolj zastrašujoče, da gledalca pretresejo do kosti. Loznitsa nas ob pomoči vzdušne hladne fotografije, klavstrofobičnih lokacij (skoraj polovica filma se odvije v notranjosti zaporniških pisarn in celice) in izvrstne igralske zasedbe spusti v gnilo jedro okrutnega sovjetskega režima, hkrati pa zgodba filma vključuje močan družben komentar, ob katerem lahko nemudoma potegnemo vzporednice z aktualnim političnem dogajanjem po vsem svetu. Two Prosecutors je film, katerega tišina in zadržanost postaneta glasen uporniški krik.

Heresy (2024)

Rating: 7 out of 10.

Heresy predstavlja del antologijske serije Koolhoven presenteert iz leta 2024, ki je združila šest nizozemskih filmarjev s svojimi enournimi prispevki iz različnih podžanrov grozljivke. Režiser pričujočega filima Didier Konings se je več kot očitno želel pokloniti okultni folk srhljivki The Witch, sicer briljantnemu celovečernemu prvencu Roberta Eggersa; dogajanje je postavljeno v srednjeveško vasico, kjer mlado dekle po imenu Frieda (fenomenalno ekspersivna Anneke Sluitiers) poskuša neuspešno zanositi, kar posledično vpliva na odtujenost z njenim nepotrpežljivim možem. Ko jo eden od vaščanov poskuša posiliti, se ta pred njim zateče v bližnji gozd, v katerega pa ni nikomur dovoljeno vstopiti, saj naj bi po prepričanju vaščanov v njem domovale neznane temačne sile. Od te točke naprej se Freida znajde v krutem spopadu z lastnimi verskimi prepričanji, zavrto seksualnostjo ter dejstvom, da je lahko kot ženska v strogem patriarhalnem okolju hitro obsojena na smrt. Heresy se podobno kot že omenjena Eggersova uspešnica močno zanaša na temačno atmosfero in raziskovanje tematik okultnega, prepovedanih verovanj in vpliva ljudskih mraž na položaj ženske, od katere se pričakuje zgolj to, da rojeva in skrbi za otroke. S tega vidika je film dokaj uspešen; temačna srednjeveška atmosfera je fenomenalna, igralske predstave prepričljive, feministični komentar o težavnem položaju žensk, ki se soočajo z lastno drugačnostjo, pa je prav tako subtilen in ne preveč dramatiziran. A kot že rečeno; vpliv Eggersovega stila (vzdušja pokvari tudi zatekanje k nekoliko cenenim posebnim učinkom) in (pre)kratka dolžina, ki pušča zgodbo nekoliko nedodelano, sta preveč očitna kiksa, da bi Heresy lahko popolnoma štrlel iz povprečja. Navkljub tem napakam pa gre še vedno za dovolj močno in vzdušno folk grozljivko, ki bo zadovoljila apetite oboževalcev žanra.