Daddy, Father Frost Is Dead predstavlja celovečerni prvenec ruskega režiserja Evgeniyja Yufita, ki se je že pred tem s svojimi kratkimi filmi uveljavil kot mojster t.i. nekrorealizma, radikalnega umetniškega gibanja, ki je v 80. in 90. letih deloval kot protipol propagandni sovjetski kulturi. Pričujoči film je ohlapna priredba klasične vampirske pripovedke Vordulak Alekseja Konstantinoviča Tolstoja, le da vampirje nadomestijo živi mrtveci, zgodba pa je strukturirana kot skrajna politična alegorija o razpadu Sovjetske zveze, ki se je leta 1991 že znašla v “zombijevskem” stanju. Film spremlja biologa, ki želi zaključiti strokovno razpravo o posebni vrsti mišk rovk in odpotuje na turobno sovjetsko podeželje, da bi spoznal svoje sorodnike. Takoj ob prihodu spozna, da polja oblegajo zbegani in nasilni možje, ki se obnašajo kot živi mrtveci, obisk pri sorodnikih pa prav tako mine v bizarnem vzdušju, še posebej, ker družino ogroža domnevno že davno preminuli dedek. Daddy, Father Frost Is Dead je izrazito avantgarden film, ki se namerno distancira od komercialno dostopnih filmov; Yufita ne zanimajo pravila konvencionalne grozljivke o zombijih, ampak v svojem značilnem slogu film obogati s skrivnostno in temačno atmosfero, redkimi in mehanskimi dialogi, namerno odsotno igro ter morbidno simboliko, pod plastjo katere subtilno servira svoj politični komentar. Drzen umetniški pristop pa seveda terja svoj davek pri gledalcih, ki se bodo na Yufitov film odzvali s pričakovano mešanimi občutki; nekateri bodo v režiserjevi drzni umetniški viziji prepoznali briljanco, spet drugi pa bodo zaradi počasnega tempa in nejasne zgodbe globoko zafrustrirani, oboji pa imajo utemeljene razloge za svoja mnenja. Daddy, Father Frost Is Dead je globoko artistična rekonstrukcija zombijevskega žanra, ki prebrisano združi abstraktno, grozljivo in politično.

Nobena želja se ne uresniči brez davka, v grozljivkah pa s slednji skoraj vedno izraža preko nečesa krvavega ali nasilnega. Ta usoda čaka tudi glavno junakinjo francosko-belgijske psihološke grozljivke The Advent Calendar, nekdanjo plesalko Evo, ki je po težki prometni nesreči pristala na invalidskem vozičku. Ko ji njena prijateljica za rojstni dan kupi starinski adventni koledar, ki v vsakem predalčku skriva darilo v obliki čokoladice ali bombona, Eva presenečno ugotovi, da ji koledar lahko izpolni vsako skrito željo; od tega, da bi ponovno shodil, znova navezala stik z dementnim očetom pa da bi omrežila privlačnega neznanca, katerega sreča v parku. Vse želje se ji tudi izpolnijo, vendar ne brez usodnih posledic, ki postajajo vse bolj nevarne in celo smrtonosne. The Advent Calendar je inteligentna grozljivka, ki se močno zanaša na grajenje neprijetne atmosfere in suspenza, ki izhaja iz tistega, ker je očem nevidno, pa četudi v drugi polovici to skrivnostnost nekoliko zanemari, kar izniči strašljiv naboj zgodbe. Film režiserja in scenarista Patricka Ridremonta uspe klasični zaplet z izpolnjevanjem želja zapakirati v vzdušno (pred)božično nočno moro, kjer gledalca očara predvsem simpatična glavna junakinja, katero prepričljivo odigra Eugenie Derouand, ki zgodbo tudi v najbolj klišejskih trenutkih uspe držati pokonci. Kot že rečeno, je prva polovica filma bistveno bolj prepričljiva od preostanka, saj se slednja prepogosto zateče v formulaične razplete in splošno predvidljivost, vendar pa film kot celota še vedno prepriča tudi bolj zahtevne oboževalce grozljivk. The Advent Calendar torej ni noben presežek, je pa povsem spodobna strašljivka, ki uspe pritegniti gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice.