Leto 1973 je bilo za zgodovinsko filmske grozljivke prelomno, saj je luč sveta ugledala zastrašujoča klasika The Exorcist, ki je tudi danes, po več kot pol stoletja, upravičeno okronana kot eden od najbolj strašljivih filmov vseh časov. Film o reševanju deklice Regan (fenomenalna Linda Blair), ki jo obsede demon, je postal globalni fenomen in štiri leta kasneje je kakopak luč sveta ugledalo katastrofalno in povečini nesmiselno nadaljevanje The Exorcist II: The Heretic, ki je za naslednjih 13 let zaprl vrata potencialni franšizi, ki obstaja zgolj za kovanje dobička. Šele leta 1990 pa se je William Peter Blatty, pisec literarne predloge in scenarist zgoraj omenjene mojstrovine, vrnil v svet izganjanja hudiča z The Exorcist III: Legion, glavni junak pa je detektiv Kinderman, ki je bil v prvem filmu stranski lik in zgolj posredno vpleten v reševanje deklice Regan. Tokrat, dobrih petnajst let kasneje, raziskuje serijo grozljivih okultnih umorov, ki močno spominjajo na zločine dolgo pokojnega serijskega morilca, hkrati pa naj bi bili povezani s smrtjo duhovnika Karrasa, ki je Regan rešil življenje. Velja omeniti, da je bil The Exorcist III: Legion sprva zamišljen kot samostojen film brez močnejših navezav na predhodnike (še posebej nadaljevanje), vendar je bil Blatty pod pritiskom studia prisiljen vstaviti močne namige na zgodbo iz prvega filma. Takšen pristop je seveda recept za katastroto, toda Legion je spretno zrežirano, odlično odigrano in daleč najboljše nadaljevanje v franšizi, ki prepričljivo kombinira okultne motive, zloveščo demonsko mistiko in temačno atmosfero. Blatty se izkaže kot dober režiser, ki zna ustvariti vzdušno dogajanje, kompleksno zgodbo in cel kup strašljivih trenutkov, na pomoč pa mu priskoči tudi odlična igralska zasedba, še posebej veteran George C. Scott in diabolični Brad Dourif. Navkljub mnogim adutom pa ima pričujoči film največje težave s tem, ko skuša na vse možne načine poustvariti strašljivo ozračje iz izvirnika, kar pa je nemogoče, zato veliko prizorov izganjanja hudiča izpade prisiljeno in neprepričljivo. The Exoricst III: Legion je daleč za svojim slavnim predhodnikom iz leta 1973, a je kljub temu njegova dostojna nadgradnja.

Tim Burton je ob začetku svoje kariere v prvi polovici 80. let veljal za filmskega ekscentrika, ki se ni odrekal svoji burni domišljiji in prav posebnemu smislu za humor, ki tiči nekje med črno komedijo in groteskno. Nekatere omenjene adute je že prikazal v svojem režijskem prvencu, odštekani komediji zmešnjav Pee Wee’s Big Adventure, vendar pa je ta predstavljal generalko za naslednji celovečerni podvig, ki ga je (vsaj za nekaj časa) ustoličil za kralja prikupno čudaškega. Govora je seveda o fantazijski črnohumorni grozljivki Beetlejuice, v katerem se je Burton domiselno poigral s konceptom življenja po smrti in ustvaril skorajda parodično različico klasične zgodbe o duhovih; glavna junaka filma sta namreč nedavno preminuli par Barbara in Adam (izvrstna Geena Davis in Alec Baldwin), ki sta obsojena na mučno posmrtno življenje v njuni nekdanji hiši, katera je prodana premožni (in pričakovano pohlepni) družini Deetz. Nezadovoljna nad novimi lastniki, se jih Barbara in Adam odločita nagnati iz hiše, pri tem pa jima pomoč ponudi diabolični, anarhistični, vulgarni in razigrani “bio-izganjalec” Betelgeuse oz. Beetlejuice (Michael Keaton v svoji življenjski vlogi), dogajanje pa še dodatno zaplete mlada čudakinja Lydia Deetz (očarljiva Winona Ryder), ki edina uspe komunicirati s pokojnim parom. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da je Beetlejuice na samem vrhu Burtonovih najboljših filmov; njegova zmožnost kombinacije presenetljivo ostrega humorja, simpatičnega gnusa in ganljive gotske fantazije je presunljiva in filmu dopušča ogromno kreativnosti in parodične rekonstrukcije zgodb o duhovih. Film je obenem zaznamovan s čudovito in unikatno scenografijo, živahnim tempom, nepredvidljivo in duhovigo zgodbo zimzeleno glasbo Dannyja Elfmana, posrečenimi gagi in vrhunsko fizično komedijo. Beetlejuice je tako ena najbolj posrečenih, unikatnih in kreativnih komedij vseh časov, hkrati pa tudi nesporna filmska klasika 80. let.