Film What Ever Happened to Baby Jane? vsaj na prvi pogled ni obetal večjega uspeha; posnet je bil v črno-beli tehniki in to v obdobju, ko je ta postajala že nekoliko zastarela, v glavnih vlogah sta nastopili dve igralki v poznih petdesetih in okrutna literarna predloga Lukasa Hellerja, ki je prikazovala zastrašujoče disfunkcionalen odnos med dvema sestrama, katere razžirata ljubosumje in stare zamere, so bile vse prej kot sestavine za kritiški in komercialni uspeh. A zgodilo se je ravno nasprotno; film ni postal zgolj kritiško hvaljen in velikanska finančna uspešnica, ampak je obudil tedaj zaspani karieri glavnih igralk Bette Davis in Joan Crawford, ki naj bi bile tekom snemanja tudi resne rivalke. V filmu spremljamo tragično zgodbo sester Hudson, ki sta po zatonu igralskih karier obsojeni na življenje v stari hollywoodski vili; starejša Jane (Davis) je duševno neuravnovešena sadistka in nekdanja otroška igralska zvezdnica, ki je vedno ostajala v senci svoje mlajše in bistveno bolj nadarjene sestre Blanche (Crawford), ki pa je zaradi prometne nesreče postala paraplegik. Režiser Robert Aldrich izvrstno prepleta elemente klavstrofobične neo-gotske srhljivke, psihološkega trilerja in sprevržene črne komedije ter ustvari tragični in zastrašujoči portret razklanih sester, ki ju poganjata fenomenalni Davisova in Crawfordova v svojih življenjskih vlogah. Zgodba je polna zadovoljivih preobratov, četudi je na trenutke moč zaznati kakšno nelogičnost ali ponesrečeno naključje, dogajanje pa še dodatno popestrijo vzdušna temačna atmosfera, za 60. leta značilna melodramatična glasba, hvalvredno pa je tudi to, da Aldrich uspe dokaj avtentično prikazati okrutnost človeškega sadizma, ne da bi ob tem zapadel v ceneno eksplotacijo ali neokusne šoke. What Ever Happened to Baby Jane? upravičeno nosi status grozljive klasike, ki strese tudi po več kot 50. letih.

80. leta so bila za filmske grozljivke še kako hvaležno desetletje, saj so rodila številne ikone, brez katerih omenjeni žanr ne doživel tako pomembnega kreativnega in komercialnega razcveta, pa četudi je ta posledično vodil do pričakovanega zatona v popularnosti ter vsebinske zlajanosti (pre)številnih nadaljevanj. Poleg “sanjskega” morilca Freddieja Krugerja (Nightmare on Elm Street) in sadomazohističnega demona Pinheada (Hellraiser) vsekakor velja omeniti tudi Jasona Vorheesa, zamaskiranega klavca iz jezera Crystal, sicer pa osrednjega antagonista dolgoletne franšize slasherjev Friday the 13th. Pa vendar je pri slednjem najbolj ironično to, da ta v prvem filmu v franšizi sploh ne nastopa oz. je zgolj omenjen; zgodba se sicer vrti okoli skupine prostovoljcev, ki pomagajo prenoviti več let zapuščeni počitniški kamp na jezeru Crystal, ki je bil v preteklosti prizorišče brutalnega dvojnega umora najstniko in utopitve otroka. In še preden bi gledalci pomislili, da je takšen kraj vse prej kot primeren za sproščeno počitniško veselje, postanejo prostovoljci tarča neznanega napadalca, ki jih pobija enega za drugim. Friday the 13th je film, ki se mu vsekakor pozna, da je produkt 80. let; teatralna igra, površinski liki, odkrita eksplotacija golote in nasilja ter nekaj za lase privlečenih razpletov pustijo svoj davek. Toda te napake niso preveč usodne oz. delujejo dokaj simpatično, saj film prepriča z mnogimi elementi, ki so za žanr grozljivk še kako pomembni; od preproste zgodbe, odlične glasbe pa vse do idealne kombinacije temačnega vzdušja in briljantno strukturiranega suspenza, ki se ne zanaša zgolj na serviranje brutalnosti, ampak hkrati dostavita nemalo napetih prizorov, ob katerih se bo gledalčev srčni utrip vsekakor povišal. Friday the 13th je več kot dobra zabava za vse oboževalce filmskih klavnic.