Za vse, ki bi se radi spoznali z unikatnim filmskim jezikom kralja neodvisnega filma Jima Jarmuscha, pa ne veste, kje bi začeli, je trpka črna komedija Down by Law več kot idealna izbira. Ne gre zgolj za enega od njegovih bolj dostopnih filmov, ampak hkrati tudi za zbirko vseh najbolj prepoznavnih elementov, ki so Jarmuscha podvzdignili med najbolj vplivnega neodvisnega filmarja vseh časov. Zgodba je postavljena v New Orleans in spremlja tri like, ki se znajdejo v isti zaporniški celici; Zack (Tom Waits) je trmoglavi in finančno podhranjeni DJ, ki ga policija zaloti med prevažanjem trupla v prtljažniku kolegovega avtomobila, Jack (John Laurie) je zvodnik, ki mu podtaknejo novačenje mladoletne prostitutke, medtem ko je Bob (Roberto Benigni) italijanski turist, ki med igro kart ponesreči ubije tekmeca. Trojica se med prestajanjem zaporne kazni zbliža in skuje načrt za pobeg, vendar pa tudi prostost nosi svojo ceno, še posebej, če ti policija ves čas diha za ovratnik. Down by Law je po vzdušju in nekonvencionalni pripovedni niti nekakšna duhovna nadgranja Jarmuschove predhodne črne komedije Stranger than Paradise, saj oba filma odlikuje počasen tempo, ekscentrični liki, ogromno statičnih kadrov ter izraziti minimalizem, kjer se zgodba sestavlja iz kratkih in sila duhovitih vinjet, ki so že zdavnaj postale antologijske. Fokus filma so kakopak osrednji trije liki in tu zgodba najbolj zasije, še posebej po zaslugi čudovitega Benignina v svoji prvi angleško govoreči vlogi, ki s svojo polomljeno angleščino in otroško bebavostjo ukrade vsak prizor, kot kontrast njegovemu cirkusanstvu pa sta enako izvrstna cinični Waits in sluzavi Laurie. Down by Law je brez kančka dvoma eden najboljših filmov iz 80. let in se poleg Night on Earth in Mystery Train uvršča tudi med vrhunce Jarmuschovega ustvarjanja.

Walter Hill je v 80. in 90. letih predstavljal enega od velikanov akcijskega filma, ki nam je dostavil cel kup žanrskih klasik, vendar pa je eden od njegovih najboljših filmov hkrati tudi njegov najbolj (krivično) spregledan. Akcijski triler Southern Comfort je ugledal luč sveta v času, ko je bil spomin na vojno v Vietnamu še kako živ, pustolovska klasika Deliverance pa je močno zaznamovala podžanra akcijskih filmov o preživetju. Predpostavke, da je Hill želel poklon Boormanovi mojstrovini, so sicer razumljive, saj sta si na prvi pogled filma precej identična; v obeh spremljamo človekov boj za preživetje sredi neokrnjene divjine, hkrati pa ga iz vseh stran ogrožajo “hribovci”, ki jim je lastnina pomembnejša od etičnih pravil. Slednje tokrat predstavljajo pripadniki francoske manjšine Cajun, ki se zapletejo v oborožen spopad s člani ameriške nacionalne garde med rutinsko vajo v močvirjih Louisiane. Hill je bil vedno mnenja, da Southern Comfort ni film o vietnamski vojni, toda njeni vplivi so precej očitni; skozi zgodbo o vojakih v zanje popolnoma tujem okolju je moč videti močne primerjave z vojaško intervencijo v Vietnamu, četudi drži, da Hill v podajanju družbenega komentarja o konfliktu med človekom in naravo ni pretirano poglobljen. V osnovi gre še vedno za čistokrvni akcijski film iz 80. let, ki pa uspešno preseže žanrske klišeje in se dvigne krepko nad povprečje s svojo vrhunsko atmosfero, vzdušno glasbo Rya Cooderja in izvrstnim tempom, ki lovi idealno ravnotežje med umirjenimi trenutki ter visoko mero suspenza. Pohvaliti je treba tudi dokaj realistične akcijske prizore ter vztrajanje pri filmskem minimalizmu, močan pečat pa pusti tudi izvrstna igralska zasedba, kjer dominirata predvsem veterana Keith Carradine in Power Boothe; njuna lika sta tudi najbolj izbrušena, kar pa žal ni moč reči za ostale, ki so razviti precej površinsko in enodimenzionalno. Če je Southern Comfort res film o Vietnamu ali zgolj zgodba o preživetje v divjini, je popolnoma vseeno; kakorkoli pogledamo, gre za akcijsko klasiko, ki tudi po 45. letih ostaja enako ostra, napeta in vznemirljiva.