Filmske adaptacije kratkih zgodb, novel in romanov Stephena Kinga iz 80. in 90. let se niso ravno dobre postarale, še posebej zaradi za lase privlečenih razpletov (kar je sicer šibkost tudi Kingovega pisanja) in amaterskih posebnih učinkov, ki so nas kot otroke znali pošteno prestrašiti, danes pa nas spravljajo v rahel smeh. Pet Sematary, adaptacija enega od Kingovih najbolj znanih romanov na temo človekovega soočanja s smrtjo in kako je ta včasih lahko boljša izbira kot življenje, na srečo ne spada v omenjeno kategorijo zastarelih in nenamerno komičnih drugorazrednih grozljivk. Film dokaj zvesto sledi knjižni predlogi; glavni junak je zdravnik Louis Creed, ki se z družino preseli v novo hišo v bližini skrivnostnega mačjega pokopališča, kjer generacije otrok pokopljajo svoje preminule hišne ljubljenčke. Ko Luisovega mačka Church ponesreči zbije tovornjak, se ga Louis odloči zakopati na omenjenem pokopališču, vendar se kmalu izkaže, da kraj poseduje nadnaravne moči, s katerimi se lahko mrtvi vračajo nazaj v življenje. Kingov roman je dokaj obsežna in avtentična analiza več stopenj prebolevanja smrti; od šoka, zanikanja, jeze, razočaranja in postopoma tudi sprejetja smrti kot obveznega dela življenja, zgodba pa hkrati služi kot opomnik, da je tudi smrt naravna in ji je kot taki potrebno prepustiti, da opravi svoje “delo”. Temu sporočilu film dokaj zvesto sledi, četudi si ne more privoščiti kompleksnejšega vpogleda v obravnavano problematiko, saj je v prvi vrsti še vedno nadnaravna strašljivka, ki želi gledalca zabavati, hkrati pa tudi (razumljivo) prestrašiti. In oboje filmu dobro uspeva; s spretno režijo Mary Lambert in močnim Kingovim scenarijem je gledalec čustveno vpleten v zgodbo, še posebej po zaslugi dobrih igralskih predstav (nad vsemi največ pozornosti pobere veteran Fred Gwynne kot Luisov čudaški soster Jud), domiselne uporabe praktičnih učinkov in zatekanja k starošolski gotski atmosferi, všečnost likov in tudi za današnje čase prepričljiva maska pa poskrbijo, da je zgodba še bolj napeta in vzdušna. Pet Sematary je ena boljših adaptacij Kingovih del, ki znotraj žanra ne odkriva tople vode, vendar svoje poslanstvo kombiniranja zabave in strahu opravi več kot uspešno.

Inferno predstavlja drugo poglavje v neuradni trilogiji Tri matere italijanskega mojstra groze in suspenza Daria Argenta in bi ga lahko označili za nekakšno nadaljevanje njegove kultne klasike Suspiria, četudi je povezava med obema filmoma zelo bežna. Oba sicer izhajata iz predpostavke o obstoju treh čarovniških kultov in zloveščih nadnaravnih božanstev, ki se nahajajo na treh svetovnih lokacijah; Mater Suspiriorum v nemškem mestu Freiburg, kjer se odvija Suspiria, Mater Lachrymarum v Rimu ter Mater Tenebrarum v New Yorku. Slednja tudi predstavlja osrednji motiv pričujočega filma, ki sicer preskakuje med Rimom in New Yorkom; v prvem naletimo na ameriškega študenta Marka in njegovo prijateljico Saro, ki na podlagi skrivnostnega pisma Markove sestre trčita ob zloveščo knjigo o čarovniških kultih, v drugem pa spremljamo Marka, ki se vrne domov in skuša odkriti okoliščine nenadnega izginotja njegove sestre. Inferno, ki je bil ob izidu krivično spregledan film, vendar je tekom let vendarle pridobil na veljavi, omogoča Argentu, da zvesto sledi stilu, ki ga je izbrusil v klasiki Suspiria, hkrati pa ga tudi nadgradi; gledalci smo znova priča hipnotični kombinaciji kričeče živih in temačnih barv ter mikavnemu miksu neogotske in baročne scenografije, izkušnja pa je pospremljena z zvokom razigranega elektrorocka ter ducatom verjetno najbolj brutalnih prizorov nasilja v Argentovi karieri. Inferno je brez kančka dvoma najbolj grafično nazoren in brezkompromisno okruten film, katerega pretiravanje je hkrati del njegovega bizarnega šarma, melodramatična igra in Argentovo mojstrsko eksperimentiranje z žanrskimi klišeji pa vzdušje filma naredijo še bolj nepozabno. Velja zgolj opozoriti, da film zahteva nekoliko več potrpljenja od gledalca, saj se zgodba začne razvijati šele po dobre tričetrt ure, z nenadnimi menjavami lokacij in likov pa zna tudi ustvariti zmedo. Pa vendar so to stilske in vsebinske zakonitosti italijanskega slasherja gialla, zato jih je težko označiti za napake. Inferno morebiti ne dosega fenomenalnosti in zloveščosti Suspirie, vendar pa je več kot dostojno nadaljevanje, ob katerem boste glasno kričali.