Oče posebnega žanra italijanskega slasherja, imenovanega giallo, Dario Argento se je po krajšem izletu v vode zgodovinske komične drame The Five Days, leta 1975 odločil vrniti k žanru grozljivk in postregel s filmom, ki ga marsikdo razglaša za njegov magnum opus oz. najbolj prepoznaven in proslavljen film v njegovi karieri. Deep Red, ki hkrati predstavlja prvo kolaboracijo med Argentom in italijanskimi progresivnimi rock performerji Goblin, nadaljuje tradicijo njegovega prvenca The Bird With the Crystal Plumage; znova je v ospredju zamaskiran morilec v usnjenih rokavicah, ki na začetku filma brutalno umori jasnovidko, edina priča zločina pa je jazz glasbenik Marcus, kateri sklene zavezništvo z jezično in ambiciozno novinarko Gianno, da bi uspel odkriti identiteto morilca in odkriti motiva za njegova grozljiva dejanja. Pri tem se v zgodbo o iskanju klavca vrinejo tudi elementi nadnaravnega oz. strašljive legende o zakleti hiši, ki naj bi bila usodno povezana z morilcem in njegovo težavno preteklostjo. Deep Red je esenca gialla in deluje kot zbirka najboljšega, kar omenjeni žanr ponuja; melodramatična in pogosto ekspresivna igra, cinični humor, pogosto kičasta scenografija, ki lovi ravnotežje med neogotskim in baročnim, zdaj že ponarodela glasbena podlaga zasedbe Goblin, ki bi jo najlažje opisali kot eksperimentalna mešanica elektronskega rocka in progresive ter seveda ogromna količina absurdnega nasilja, katerega lahko mojstrsko obvlada zgolj tak kaliber filmarja, kot je Argento. Ta se lahko pohvali tudi z vrhunskim ohranjanjem suspenza ter kompleksnimi psihološkimi elementi zgodbe, ki bi v rokah kateregakoli drugega filmarja izpadla kot hitropotrošna roba za tretjerazredne TV trilerje z možnostjo minimalnega uspeha na DVD tržišču. Četudi je giallo žanr, ki bo gledalce zaradi nenavadnega stila in nekonvencionalnih prijemom znotraj filmskih klavnic enako močno navdušili kot tudi odbijal, je tako žanru kot filmu Deep Red nemogoče odreči Argentov prepoznaven avtorski pečat in mojstrsko zrežirane prizore groze in suspenza, ki tudi po skoraj 50. letih še vedno uspejo stresti do kosti. Več kot upravičena klasika italijanske filmske klavnice.

Četudi bodo mnogi trdili, da je primerjava bogokletna, sta si vampirska filma Twilight in The Lost Boys v nečem podobna; oba sta na svoj način uspela približati vampirsko kulturo mlajšemu občinstvu in se globoko zasidrala v nedrja popkulture. In medtem ko je Twilight s svojim kičastim pristopom ter ceneno melodramatičnostjo deležen posmeha, jo je kultni film Joela Schumacherja iz leta 1987 odnesel bistveno bolje. The Lost Boys namreč ne portretira vampirjev kot svetlikajoče melodramatične emo slabiče, ampak jim nadane usnjene jakne, posadi na motorje, njihove osebnosti začini z dobršno mero krvoločnosti in jim za spremljavo pošlje barvit soundtrack nostalgičnih 80. let. Film ima dokaj preprosto zgodbo, ki ne poka od izvirnosti; brata Sam in Michael se s svojo nedavno ločeno mamo preselita v manjše obalno mestece v Kaliforniji in tam trčita ob skrivnostno tolpo mladih motoristov pod vodstvom enako karizmatičnega kot tudi zloveščega Davida. Kmalu se izkaže, da je tolpa v resnici trop ubijalskih vampirjev, ki so odgovorni za številna izginotja in brutalne umore v mestu. Če kje obstaja film, brez katerega si ne moremo predstavljati 80. let, je ravno The Lost Boys, ki fenomenalno definira ne zgolj modo in glasbo, ampak tudi vzdušje tega nostalgičnega obdobja z vsemi obveznimi klišeji in očarljivo teatralnostjo, ob kateri pa ne sme manjkati brutalnega nasilja in bizarnega smisla za humor. Schumacher vse te elemente odlično zapakira v uro in pol dolgo zabavo, ki še danes navkljub nekaterim zastarelim pristopom ohranja svežino, drznosti in je hkrati tudi spoštljiv poklon vampirjem, kakršne imamo najraje; kot poredne fante, ki se spoznajo na modo in nam hkrati naženejo strah v kosti. Seveda končni rezultat ne bi bil tako dober brez odlične igralske zasedbe, kjer največ pozornosti zbudita Kiefer Sutherland kot vampirski odpadnik David ter Corey Feldman kot najstniški lovec na vampirje. Škoda le, da si film ni zaslužil nekoliko bolj razvite zgodbe in nekaterih likov, pri tem pa še posebej trpi končni preobrat, ki ni toliko šokanten kot je zmeden, saj pride dobesedno od nikoder. Navkljub napakam pa je The Lost Boys duhovita, nasilna in obešnjaška črna komedija, ki je predstavila lik vampirja tedaj odraščajoči MTV generaciji.