Nekateri filmi imajo nesrečno okoliščino, da ugledajo luč sveta ob napačnem času in to še kako velja v primeru psihološke srhljivke Stir of Echoes režiserja in scenarista Davida Koeppa. Ko je film leta 1999 prispel na velika platna, je usoda nanesla, da se je to zgodilo kmalu zatem, ko je M. Night Syhamalan prestrašil kritike in občinstvo z vsebinsko zelo podobno uspešnico The Sixth Sense, zato je Koeppov film ostal krivično spregledan, pa četudi je v vseh pogledih superioren Shyamalanovemu hitu. Eden od adutov, ki jih ima pričujoči film na svoji strani, je zavzeta igra Kevina Bacona, za katerega bi si želeli, da bi lahko nastopal v več grozljivkah, saj je s svojo subtilno grozečo in posledično psihotično prezenco idealen za tovrstni žanr. Bacon tokrat igra vlogo telefonskega delavca Toma, ki se je s svojo ženo in sinom (za katerega se izkaže, da lahko komunicira z mrtvimi) pred kratkim preselil v novo sosesko. Par se nekega večera odpravi na zabavo, kjer Tom izzove ženino ekscentrično sestro, da ga hipnotizira in kmalu zatem začne doživljati strašljive vizije, ki ga postopoma pahnejo v stanje popolne blaznosti. Kot je bilo že omenjeno, sta si Shyamalanov in Koeppov film precej podobna, saj je pri obeh osrednji motiv komunikacija z mrtvimi, toda Stir of Echoes je pri strašenju gledalca, emocionalnem naboju zgodbe, grajenju suspenza in razvoju zanimivih likov neprimerno bolj uspešen. Koepp s potrpežljivim tempom, skrbno vstavljenimi trenutki groze in ob pomoči zavzete Baconove igre (upal bi si reči, da gre za enega od najboljših igralčevih nastopov) uspe gledalca prikovati za ekran in ga držati v napetosti vse do končnega razpleta, ki je z današnjega vidika resda nekoliko predvidljiv, vendar še vedno udaren in povsem logičen. Stir of Echoes je nedvomno ena od najboljših filmskih grozljivk 90. let, ki na srečo danes uživa več kot zaslužen kulten status.

Do začetka 60. let je bil Alfred Hitchcock že dodobra uveljavljen filmski mojster, vendar pa ni nihče pričakoval, da se njegova kariera pripravlja na nov vzpon, ki je bil sprva obravnavan kot recept za katastrofo. Hitchcock se je namreč odločil posneti film Psycho, ki temelji na istoimenskem romanu Roberta Blocha in spregovori o introvertiranem, čudaškem in ekscentričnem lastniku obcestnega motela Normanu Batesu (Anthony Perkins), ki pod fasado sramežljivega, a hkrati ustrežljivega mladeniča skriva obraz psihopatskega morilca, ki preži na mlada dekleta in z njihovimi brutalnimi umori poteši potlačeno seksualno poželenje. Verjetno je že iz okvirne vsebine jasno, zakaj je Hitchcockova klasika ob izidu dvigovala ogromno prahu; konzervativna 60. leta niso bila pripravljena na odvratno zgodbo, ki delno temelji na umorih resničnega serijskega morilca Eda Geina in se brezsramno spusti v najtemnejše predele človekove podzavesti ter med drugim širšemu občinstvu predstavi koncepte Ojdipovega kompleksa oz. pretirane moške navezanosti na mater in kako lahko ta včasih pripelje do uničujočih posledic. In četudi mnogi Psycho uvrščajo med pradeda žanra grozljivk, imenovanega “slasher”, je film vse prej kot eksplotacijska klavnica s hektolitri krvi (predvsem zato, ker cenzura tedaj teh ekscesov ni dovoljevala), temveč prefinjena in suspenza polna psihološka srhljivka, ki s Hitchcockovo mojstrsko režijo, inovativnimi kadri, presunljivim grajenjem temačne atmosfere ter nepozabno glasbo gledalca drži v napetosti tudi po več kot 60. letih. Seveda ob tem ne smemo zanemariti odličnih igralskih predstav, drznih odločitev (npr. da glavna igralka Janet Leigh v bistvu umre že nekje na polovici filma, kar je bilo za tedanje čase nekaj nezaslišanega) in dejstva, da je Psycho tlakoval pot sodobnim grozljivkam. Klasika, ki po drznosti in inovativnosti prekaša mnoge sodobne klavnice.