Prva polovica 90. let je bila zaznamovana z vzponom popularnosti filmov, ki so na surovo realističen način beležili življenje neprivilegiranih temnopoltih skupnostih v getih, kar je bila posledica velikega uspeha ulične klasike Boyz n the Hood režiserja Johna Singeltona. Naslednji film, ki je zbudil ogromno pozornosti tako v pozitivnem kot negativnem smislu, je bil režijski prvenec bratov Alberta in Allena Hughesa z naslovom Menace II Society, ki se ponaša z podobno vsebino kot omenjena Singeltonova mojstrovina; gledalci spremljamo Caina (Tyrin Turner), ki je pred kratkim dokončal srednjo šolo, vendar pa njegove življenske ambicije ne sežejo dlje od preprodajanja z mamili na ulicah nevarnega kalifornijskega geta. Četudi živi pri starih starših, ki njegovega načina življenja ne odobravata, mu njune prošnje ne pridejo do živega; še naprej prijateljuje z nasilnežem O-Dogom, ki v ikoničnem uvodnem prizoru v trgovini hladnokrvno umori korejskega prodajalca, dvojica pa se skupaj zaplete v umazane posle, ki vključujejo kraje avtomobilov, oborožene rope in celo umore. Menace II Society je bil ob izidu deležen negativnih kritik na račun mnogih prizorov okrutnega nasilja in vulgarnosti, vendar je pa očitek nekoliko smešen, saj brata Hughes s filmom zgolj iskreno in brez cenzure portretirata srhljivo realnost črnskih getov, kjer so nasilje, rasizem in kriminal del žalostnega vsakdana. K avtentičnosti prispevajo tudi naturalistične igralske predstave, barvit izbor gangsta rapa in hip hop glasbe ter prepričljiv ulični sleng, srce filma pa je seveda čustvena zgodba o inteligetnem mladem človeku, ki noče ubežati objemu ulice, saj je prepričan, da je to edina resničnost, ki si jo zasluži. Film se preko osebne zgodbe subtilno loteva tudi širših družbenih problematik kot sta policijsko nasilje in rasizem, četudi komentar ni tako poglobljen in kompleksen kot pri Boyz n the Hood. Prvenec bratov Hughes je tako nepopolna, vendar še vedno sporočilno pomembna in večna ulična klasika, ki si več kot zasluži svoj prostor v zgodovini filma.

Ko je irski pisec Patrick McCabe leta 1992 izdal provokativni roman Mesarček, je vrsto let veljal za zelo nehvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, saj njegov unikatni eksperimentalni pripovedni tok in groba obravnava občutljivih problematik otroških zlorab, nasilja in duševnih bolezni vsaj na prvi pogled ne predstavljata enostavnega prenosa na veliko platno. Zato ni presenetljivo, da se je filmske verzije romana lotil Neil Jordan, ki mu kontroverznost ni bila nikoli tuja, hkrati pa je s svojim svojevrstnim filmskim jezikom znal zajeti socialni položaj neprivilegiranih izobčencev na Irskem. Film povečini sledi zgodbi romana in skozi duhovito naracijo spremlja težavno odraščanje dečka Francieja (Eamonn Owens) v majhnem irskem mestu Clones v začetku 60. let; njegov oče (Stephen Rea) je zapit glasbenik, mama pa boleha za bipolarno motnjo, edino svetlo točko v življenju pa mu predstavlja druženje v vrstnikom Joeje, s katerim zganjata razne lumparije, dokler se ne začnejo kazati posledice njunih nepremišljenih dejanj in Francie izgublja stik z realnostjo. Glede na precej temačno in nasilno zgodbe The Butcher Boy niti približno ne bi smel biti tako zabaven film kot je, vendar pa Jordanu uspe ravno to; resnost prefinjeno začini s svojevrstnim irskim smislom za humor, surrealnimi vložki (eden najbolj posrečenih je nastop irske pevke Sinead O’Connor v vlogi Svete Mati božje) ter kaotičnim tempom, ki izvrstno ponazori duh romana, ne da bi tem zapadel v njegovo ponesrečeno kopiranje. Igralska zvezda filma je kakopak Owens, ki pa zna pri gledalcih pustiti mešane občutke; njegova zavzeta igra namerno nadležnega in neodgovornega mulca zna biti precej naporna, še posebej v drugi polovici, ko zgodba zaide v vode morbidnega in kaotičnega. The Butcher Boy je izvrsten primer filma, ki komedijo in tragedijo zapakira v (namerno) problematično, vendar hvaležno gledalsko izkušnjo.