Ko je irski pisec Patrick McCabe leta 1992 izdal provokativni roman Mesarček, je vrsto let veljal za zelo nehvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, saj njegov unikatni eksperimentalni pripovedni tok in groba obravnava občutljivih problematik otroških zlorab, nasilja in duševnih bolezni vsaj na prvi pogled ne predstavljata enostavnega prenosa na veliko platno. Zato ni presenetljivo, da se je filmske verzije romana lotil Neil Jordan, ki mu kontroverznost ni bila nikoli tuja, hkrati pa je s svojim svojevrstnim filmskim jezikom znal zajeti socialni položaj neprivilegiranih izobčencev na Irskem. Film povečini sledi zgodbi romana in skozi duhovito naracijo spremlja težavno odraščanje dečka Francieja (Eamonn Owens) v majhnem irskem mestu Clones v začetku 60. let; njegov oče (Stephen Rea) je zapit glasbenik, mama pa boleha za bipolarno motnjo, edino svetlo točko v življenju pa mu predstavlja druženje v vrstnikom Joeje, s katerim zganjata razne lumparije, dokler se ne začnejo kazati posledice njunih nepremišljenih dejanj in Francie izgublja stik z realnostjo. Glede na precej temačno in nasilno zgodbe The Butcher Boy niti približno ne bi smel biti tako zabaven film kot je, vendar pa Jordanu uspe ravno to; resnost prefinjeno začini s svojevrstnim irskim smislom za humor, surrealnimi vložki (eden najbolj posrečenih je nastop irske pevke Sinead O’Connor v vlogi Svete Mati božje) ter kaotičnim tempom, ki izvrstno ponazori duh romana, ne da bi tem zapadel v njegovo ponesrečeno kopiranje. Igralska zvezda filma je kakopak Owens, ki pa zna pri gledalcih pustiti mešane občutke; njegova zavzeta igra namerno nadležnega in neodgovornega mulca zna biti precej naporna, še posebej v drugi polovici, ko zgodba zaide v vode morbidnega in kaotičnega. The Butcher Boy je izvrsten primer filma, ki komedijo in tragedijo zapakira v (namerno) problematično, vendar hvaležno gledalsko izkušnjo.
