The Butcher Boy (1997)

Rating: 8 out of 10.

Ko je irski pisec Patrick McCabe leta 1992 izdal provokativni roman Mesarček, je vrsto let veljal za zelo nehvaležno gradivo za filmsko adaptacijo, saj njegov unikatni eksperimentalni pripovedni tok in groba obravnava občutljivih problematik otroških zlorab, nasilja in duševnih bolezni vsaj na prvi pogled ne predstavljata enostavnega prenosa na veliko platno. Zato ni presenetljivo, da se je filmske verzije romana lotil Neil Jordan, ki mu kontroverznost ni bila nikoli tuja, hkrati pa je s svojim svojevrstnim filmskim jezikom znal zajeti socialni položaj neprivilegiranih izobčencev na Irskem. Film povečini sledi zgodbi romana in skozi duhovito naracijo spremlja težavno odraščanje dečka Francieja (Eamonn Owens) v majhnem irskem mestu Clones v začetku 60. let; njegov oče (Stephen Rea) je zapit glasbenik, mama pa boleha za bipolarno motnjo, edino svetlo točko v življenju pa mu predstavlja druženje v vrstnikom Joeje, s katerim zganjata razne lumparije, dokler se ne začnejo kazati posledice njunih nepremišljenih dejanj in Francie izgublja stik z realnostjo. Glede na precej temačno in nasilno zgodbe The Butcher Boy niti približno ne bi smel biti tako zabaven film kot je, vendar pa Jordanu uspe ravno to; resnost prefinjeno začini s svojevrstnim irskim smislom za humor, surrealnimi vložki (eden najbolj posrečenih je nastop irske pevke Sinead O’Connor v vlogi Svete Mati božje) ter kaotičnim tempom, ki izvrstno ponazori duh romana, ne da bi tem zapadel v njegovo ponesrečeno kopiranje. Igralska zvezda filma je kakopak Owens, ki pa zna pri gledalcih pustiti mešane občutke; njegova zavzeta igra namerno nadležnega in neodgovornega mulca zna biti precej naporna, še posebej v drugi polovici, ko zgodba zaide v vode morbidnega in kaotičnega. The Butcher Boy je izvrsten primer filma, ki komedijo in tragedijo zapakira v (namerno) problematično, vendar hvaležno gledalsko izkušnjo.

Werckmeister Harmonies (2000)

Rating: 10 out of 10.

Veteran madžarskega filma Béla Tarr (1955-2026) je bil že od najstniških let zaznamovan z uporniškim duhom, ki je še posebej prišel do izraza v zadnjih letih svinčenega komunizma na Madžarskem, ko je filmarjeva kariera dosegla ustvarjalni vrhunec, še posebej po zaslugi klasike The Damnation in kasneje sedem ur in pol trajajočega epa Satantango. S tega vidika se zdi, da je Werkcmeister Harmonies nekakšno duhovno nadaljevanje omenjenih celovečercev, saj zvesto sledi Tarrinemu stilu filmske pripovedi, ki temelji na apokaliptični atmosferi, kontrastnih črno-belih barvah in meditativnemu tempu, ki cilja bolj na gledalčeva občutja kot pa tradicionalno sledenje naraciji. Werckmeister Harmonies je briljantna in večplastna študija mehanizmov, ki jih prinašajo avtoritativni režimi, le da so slednji tokrat simbolično zajeti v navidez absurdnem zapletu, znova postavljenim v neimenovano ruralno mesto, ki “žari” od tesnobnosti in melanholije. Tja nekega dne prispe potujoči cirkus z zgolj dvema atrakcijama; velikanskim umetnim kitom in enigmatično figuro, znano zgolj po imenu Princ. Ko cirkus parkira svojo prikolico na osrednjem trgu, se začneta med meščani širiti strah in paranoja, ki postopoma vodita v grozljivo nasilje, vezno tkivo kaotičnega dogajanja pa predstavlja idealistični raznašalec časopisov János (Lars Rudolph). Kot že omenjeno, Tarr tudi v pričujočem celovečercu ostaja zvest svojemu brezkompromisnemu umetniškemu stilu in ta je znova prekrasen; vsaj dolg kader je napolnjen z bogato simboliko, izvrstnimi igralskimi predstavami, fenomenalno atmosfero ter čudovito izbrano glasbo, ki režiserjev značilni cinizem in pesimizem “omehča” s trenutki ganljivosti in čustvene pretresenosti, kar je še posebej razvidno v močnem melanholičnem epilogu. Werckmeister Harmonies je tako še ena v vrsti Tarrinih grobih in poetičnih filmskih mojstrovin, ki predstavlja obvezno gledanje za vsakogar, ki bi se rad pobliže spoznal s estetiko počasnega in minimalističnega filma.