Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Preden se je režiser videospotov in oglasov Sašo Podgoršek lotil svojega celovečernega prvenca, je bil znan predvsem po tesnem sodelovanju z nekaterimi najvidnejšimi imeni slovenske alternativne glasbene scene kot sta Laibach in predvsem brežiški veterani Demolition Group. Zato ne preseneča, da je film Temni angeli usode nastal v navezi s frontmanom zasedbe Goranom Šalamonom, v glavnih vlogah pa nastopijo kar preostali njeni člani. Alternativna farsa je postavljena v vasico, kjer si oblast delijo Prerok, Župnik, Predsednik, Šef policije in Sodnik; vsi po vrsti so nemoralni, nasilni, sadistični, hinavski in lažnivi predstavniki avtoritativne oblasti, ki pod krinko “duhovnega prebujenja vesolja” in drugih newagerskih floskul vodijo dobro organizirano združbo nasilja, korupcije in zlorab. Ko pa se na sceni pojavi naivni predsedniški protikandidat Ivan, ki želi v vasico vnesti pozitivne spremembe, se peterica združi v skupinskem uničenju njegovega kariernega in zasebnega življenja, kjer sta za tarči izbrani tudi nezadovoljna žena Justina in razpuščena hči Eva, ki se zaplete v razmerje z enim od članov Prerokove verske skupnosti. Temni angeli usode je film, kateremu se pozna, da ga je posnel režiser glasbenih videospotov; četudi gre za dva različna medija, njuna kombinacija v primeru pričujočega filma deluje izredno prepričljivo in ustvari briljantno zmontirano in vizualno atraktivno gledalsko izkušnjo, ki venomer ostaja na meji med alter-rock opero, tragedijo absurda in groteskno satiro. Samozavestna režija in močan scenarij služita temu, da film izlušči večno aktualen in za slovenske razmere skoraj preroški družben komentar o zlorabi oblasti in moralni izprijenosti tistih, ki se postavijo v vlogo človeških bogov in naivnim množicam prodajajo prazne sanje. Odlične igralske predstave, duhoviti dialogi in seveda odlična glasba odtehtajo nekatere pomanjkljivosti filma kot so občasna vsebinska predvidljivost in šibki ženski liki, ki so (morebiti namerno) omejeni na spolne objekte. V današnjem času vzpona skrajnih političnih gibanj in populizma se zdi, da film Temni angeli usode ostaja zlovešče aktualen. Žal to še kako drži.

Verjetno ni nikogar, ki ne bi poznal pravljice o Pepelki; skromna in požrtvovalna deklica se preživlja kot čistilka svoji oblastni mačehi in njenima zlobnima polsestrama, nakar se neke noči s čarobno kočijo odpravi na ples, kjer s pomojo steklenega čeveljca osvoji srce lepega princa. The Ugly Stepsister, režijski prvenec norveške filmarke Emilie Blichfeldt, ponuja radikalno drugačno interpretacijo omenjene pravljice, saj Pepelkino zgodbo spremljamo skozi oči njene “grde” polsestre Emilie (čudovito ekspresivna Lea Myren), ki pa tokrat ne nastopa kot enodimenzionalna zlobnica, ampak tragična antiherojka, ki je v želji po osvojitvi prinčevega srca podvržena seriji grozljivih lepotnih operacij in psihičnemu izživljanju s strani njene pohlepne in sadistične matere. The Ugly Stepsister je briljantna intepretacija klasične pravljice o Pepelki, ki njeno kičasto poenostavljenosti in naivni sentimentalizem podvrže elementom ekstremne feministične telesne grozljivke s pridihom neo-gotske estetike, pri tem pa gledalcu ne priznaša z najrazličnejšimi ogabnostmi ter izredno morbidnim humorjem. Blichfeldtova se izkaže kot zelo samozavestna filmarka z jasno vizijo, ki namerno ruši vse klasične interepretacije pravljice o Pepelki, hkrati pa pod plastjo humorja in gravža vendarle dostavi bridek družben komentar o grozljivem položaju mladih deklet, ki jim notranja lepota ne pomeni veliko in so za dosego strašljivih lepotnih standardov pripravljena zlorabiti lastna telesa in dostojanstvo. The Ugly Stepsister je zlobna mojstrovina, ki združi smeh, gravž in konkretno dozo ženskega besa v nepozabno izkušnjo, ob kateri se vam bo obračal želodec.