Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Leto 1948. Povojna Jugoslavija se po usodnem sporu med Titom in Stalinom znajde na ideološkem razpotju; želi se distancirati od vplivov tedaj močne Sovjetske zveze, hkrati pa nehote odpira vrata “dekadentnemu” zahodu, ki s svojimi vplivi ogroža socialistično vero v industrijski, agirkulturni in tehnološki napredek. V to napeto družbeno in politično klimo je postavljena glasbena drama Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica v režiji Karpa Godine, ki obravnava jazz glasbo kot znak upora; nad omenjeno glasbeno zvrstjo so namreč zelo navdušeni člani radijskega orkestra, ki morajo po navodilih oblasti kreniti na turnejo po deloviščih, zadrugah in gradbiščih, da bi z glasbo krepili moralo med ljudmi in utrdili njihovo vero v socializem. Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica je duhovit, poetičen in melanholičen film ceste, ki je hkrati strukturiran kot Godinov krik upora zoper vse režime, ki iz ljudi delajo sužnje; poudarek je resda na utopičnem socializmu in njegovem odkriti zlorabi umetnosti v propagandne namene, vendar pa je moč potegniti ogromno vzporednic tudi z aktualnim kapitalizmom, kjer je propagadno zamenjala tržna privlačnost. Film uspe z odlično igralsko zasedbo (ni naključje, da večino nastopajočih predstavljajo vidnejša imena slovenske alter / punk scene 80. let kot so Peter Mlakar, Zvonko Čoh, Marko Derganc in proti koncu filma celo skupina Pankrti), ironičnim smislom za humor ter domiselnimi eksperimentalnimi vložki postaviti iskren spomenik uporniškim generacijam, ki jim umetnost pomeni pot do osebne svobode (v primeru pričujočega filma je to jazz glasba), hkrati pa je gledalcem posredoval subtilno kritiko represivnih sistemov. Edina vidnejša slabost filma pa je njegova (pre)kratka dolžina, ki pušča zgodbo in njene like nekoliko nedodelane, toda kot celota je Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica še vedno udaren in pomemben film, ki ostaja tudi danes aktualen.

Francoski filmar Luc Besson je bil do sredine 90. let v domovini zelo uveljavljen in cenjen avtor, ki je opozoril nase z ganljivo potapljaško dramo The Big Blue ter trilerjema Subway in La Femme Nikita, zato je bil klic s Hollywooda samo še vprašanje časa. Veliki met mu je dokončno uspel s provokativnim akcijskim trilerjem Leon: The Professional, ki ga je moč razumeti kot duhovno nadgradnjo že omenjenega Bessonovega hita o odpadniški agentki Nikiti, le da je dogajanje tokrat postavljeno na ulice soparnega New Yorka, naslovni junak pa je zadržani najeti morilec (Jean Reno), ki opravlja umazane posle za lokalnega mafijca in je prisiljen pod svoje okrilje vzeti 12 – letno siroto Matildo (Natalie Portman v svojem igralskem debiju), kateri skorumpirani in psihopatski policist Stansfield (Gary Oldman) pobije celotno družino. Leon: The Professional je film z ogromno grafičnega nasilja in temačnih trenutkov, vendar pa je v svojem bistvu nenavadna “buddy-buddy” akcijska kriminalka, ki meče fokus na razvoj odnosa med odraslim morilcem ter razigrano najstnico, eden od razlogov, da je bil film ob izidu deležen skeptičnih pogledov, pa je njegovo nesramežljivo spogledovanje z idejo, da se Matilda zaljubi v Leona, kar posledično vodi v mnoge trenutke, začinejene z enako neprijetno kot tudi duhovito erotičnostjo. Slednje se zdi kot zelo slaba ideja, toda Besson na srečo ta del zgodbe spretno obarva z dobršno mero samoironičnega humorja, kar pripomore k ohranjanju močne prijateljske kemije med osrednjima likoma, režiserju pa sta v veliko pomoč tudi izkušeni Reno, ki stereotipnemu liku najetega morilca doda ogromno osvežujočih prijemov in predvsem osupljivo dobra Portmanova, ki s svojo energično predstavo zasenči tako Renoja kot tudi sicer fenomenalno zlobnega Oldmana, ki znova dokaže, da so mu vloge zlikovcev pisane na kožo. S filmom kot je Leon: The Professional ni težko razumeti, zakaj je Besson v 90. letih veljal za enega od najboljših evropskih filmarjev; njegov občutek za eleganco in blockbusterski spektakel sta pričarala moderno klasiko, ki tudi po več kot treh desetletjih ostaja enako brutalna, izzivalna in očarljiva.