Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Integracija priseljencev v novo okolje je ena od (mnogih) tem, ki razdvajajo Slovence, še posebej zaradi tega, ker sta v tovrstnih debatah najbolj glasna dva nasprotno ekstremna pola; na eni strani tisti, ki od priseljencev zahtevajo, da se odpovejo svoji kulturi, jeziku in navadam in postanejo “reprogramirani” Slovenci, na drugi strani pa tisti, ki koncept integracije zavijajo v vato čustvene manipulacije in zagovarjajo mnenje, da je “breme” omenjenega procesa v domeni države in pristojnih institucij. Dejstvo pa je naslednje; uspešna integracija je obojestranski proces, kjer vsak prispeva k dobrim rezultatom in celovečerni dokumentarec Novi sošolci je lep primer takšne uspešne prakse. Film v režiji Tonija Cahunka sledi štirim otrokom albanskih priseljencev skozi težavno osnovnošolsko obdobje, ko se morajo soočiti z novim okoljem, zahtevnostjo slovenskega jezika in drugimi ovirami kot to stereotipi, predsodki in strah širše družbe pred “drugačnostjo”. Dokumentarec vključuje vse elemente, ki bi iz zgodbe o otrocih priseljencev ustvaril solzavo in za lase privlečeno moralko, vendar temu na srečo ni tako; Novi sošolci je sicer konvencionalen, vendar hkrati poglobljen, skrbno dodelan in bogato informativen film, ki uspešno razbije predsodke na več frontah; med drugim dokaže, da je uspešna integracija v novo okolje vsekakor možna, hkrati pa najde dovolj časa za izpostavljanje iznajdljivosti šol, ki so ob množičnem porastu priseljencev iz Kosova (pred desetimi leti jih je bilo v Sloveniji zgolj tisoč, danes pa kar petnajstkrat več) prisiljene improvizirati, saj jih šolski sistem prepogosto pušča na cedilu. Cahunkov film z ravno pravšnjo mero empatije pokrije izredno kompleksno tematiko, pri tem pa ostaja kritičen do obeh strani; do širšega okolja, ki priseljencem na daje pravih priložnosti in do (predvsem) staršev priseljencev, ki se pri vzgoji otrok prepogosto zatekajo v prostovoljno getoizacijo ter zavračajo stike z “novim svetom”. Novi sošolci je ganjiv, poučen in poglobljen dokumentarec, ki bi ga moral videti vsak, še posebej tisti, ki so še vedno varno zaprti v svoj milni mehurček predsodkov in strahu pred drugačnostjo.

Tim Burton je z orjaško uspešnico Batman leta 1989 spremenil pravila igre znotraj žanra superherojskih filmov; njegova temačna in kompleksna interpretacija ikoničnega DC-jevega junaka Batmana, pod katerim se skriva obraz milijonarja Bruca Wayna, ki skuša z zaščito mesta Gotham maščevati smrt svojih staršev. Burton je temačnost lika okrepil tudi v njegovem odličnem nadaljevanju Batman Returns, vendar pa je studio menil, da bo z bolj depresivno zgodbo, odvratnimi liki (še posebej kontroverzen je bil Danny De Vito v vlogi ostudnega Pingvina) in vse bolj izrazito brutalnostjo takšen pristop slej ko prej odvrnil mlajše gledalce, zato je naslednji film z naslovom Batman Forever režiral Joel Schumacher. Ta je sicer ohranil nekaj temačnosti predhodnikov, vendar pa je Batmanov mit žal pobebavil in ga naredil bolj “sprejemljivega” za širše občinstvo; žive neonske barve, večji poudarek na hitri akciji, preprosti zgodbi in lahkotnemu humorju, vključitev pobalinskega Batmanovega pomočnika Robina (pretirano mevžasti Chris O’Donnell)pretirane igralske kreacije (še posebej zlikovcev, ki jih simpatično odigrata Tommy Lee Jones in Jim Carrey) in sila poenostavljen pogled na moralne dileme osrednjega lika. Schumacher, ki več kot očitno tokrat ni imel proste vizije in je bil pod močnimi pritiskimi studia, resda ni na vrhuncu svojih zmožnosti, vendar pa je Batman Forever še vedno simpatična filmska zabava z izpiljeno vizualno podobo in kratkočasnim dogajanjem, nenezadnje pa je tudi Val Kilmer povsem spodoben Bruce Wayne / Batman, pa četudi mu scenarij ne daje veliko prostora, da bi iz svojega lika razvil kaj več kot stereotipno herojsko karikaturo. Končni rezultat je ziheraški, načičkan in generičen film, ki pa vseeno najde dovolj prostora za sproščeno zabavo. Je pa vprašanje, če je “sproščenost” res nekaj, kar povezujemo z Batmanom…