50. in 60. leta so bila za slovenski film zelo živahna, še posebej v okviru žanra partizanskega filma, ki je bil – navkljub subtilnemu povojnemu propagandnemu učinku – močno priljubljen pri občinstvu, nenazadnje je bil namenjen krepitvi patriotskega duha in poudarjanju pomembnosti zapuščine NOB. Ne joči, Peter režiserja Franceta Štiglica spada v to kategorijo filmov, vendar pa za razliko od večine ni zaznamovan z resnobnim in temačnim vzdušjem, temveč je sproščena mladinska komedija, ki navkljub vojnemu ozadju ostaja venomer navihana in optimistična. Zgodba je že skoraj ponarodela, dva partizanska minerja (Lojze Rozman in Bert Sotlar), ki potrpežljivo čakata na svojo prvo veliko “akcijo”, morata na osvobojeno ozemlje pripeljati tri vojne sirote, med drugim tudi navihanega (in občasno nadležnega) Petra, ki skupino pogosto zaplete v številne zabavne kot tudi napete prigode. Od vseh slovenskih partizanskih filmov je Ne joči, Peter pri gledalcih daleč najbolj priljubljen in ne brez dobrega razloga; klasični zaplet, ki se dotika tudi spopadov med partizani in okupatorjem, je začinjen z odličnim humorjem, fenomenalnimi igralskimi predstavami (poleg Rozmana in Sotlarja pozornost ukrade tudi Zlatko Šugman kot nerodni partizan Dolfe s prekratkimi hlačami in bebavim obrazom) za domače razmere vznemirljivimi akcijskimi prizori in še posebej ponarodelimi dialogi (prizor, kjer Peter ob pogledu na nemškega vojaka, ki pade v luknjo, nedolžno vpraša: “A si ti tut not padu?”, upravičeno velja za enega od klasičnih trenutkov v zgodovini slovenskega filma). Film nesramežljivo smeši okupatorja in ga dostikrat prikaže kot nesposobnega, kar pa zgodbe ne oropa napetosti, še posebej v zadnji tretjini, kjer je humor potisnjen ob stran in je dogajanje bistveno bolj akcijsko oz. v stilu klasičnega partizanskega filma. Zapletu primerno je zgodba precej neverjetna in vključuje ogromno srečnih naključij, toda tudi to pretiravanje je del šarma, ki film Ne joči, Peter dviguje nad povprečje in med ene najboljših slovenskih filmov vseh časov.

Pomlad 1999. Svet se boji prihodnosti, strah pred famoznim milenijskim hroščem, ki bo resetiral vse računalnike in človeštvo pahnil v dobo eksistencialnega mrka, pa je prisoten na skoraj vsakem koraku. Toda ne za glavna junaka filma Jezdeca; najboljša prijatelja Tomaž in Anton živita v zakotni vasici v Prlekiji in se nekega dne na vrat na nos odločita predelati svoja mopeda in z njima kreniti na pot. Kam? “Ni važno, samo čim dlje stran od te vukojebine!” sikne Tomaž in dvojica sprva krene zgolj do Ljubljane, da bi obiskala Tomaževo dekle, nato pa ju splet okoliščin pelje proti Splitu in slovitem romarskem središču Međimurju. Celovečerni prvenec Dominika Menceja po naslovu in okvirnem zapletu resda močno spominja na klasiko Easy Rider, toda zgolj na prvi pogled; za razliko od Hopperjeve motoristične klasike, ki je funkcionirala predvsem kot umetniški krik hipijevske kulture, je film Jezdeca bistveno bolj umirjena in poetična drama o odraščanju, lično preoblečena v t.i. film ceste. V skladu z zakonitostmi žanra filma ceste se tudi Mencej dotika motivov svobode, obsojenosti na življenje v nerazumljeni in zaplankani skupnosti ter težke lekcije, ki jih prinaša preskok iz neobremenjene mladosti v zrelo življenjsko obdobje. To prelomnico v življenjih glavnih junakov, ki ju simpatično odigrata Petja Labović in Timon Šturbej, uspe film prikazati z vzdušnimi liričnimi trenutki, trpkim humorjem, režiserjevim spretnim očesom za podrobnosti, subtilnimi družbenimi komentarji, ter predvsem tehnično podkovanostjo, ki navkljub počasnemu tempu uspe zajeti dinamiko tako fizičnega kot čustvenega popotovanja likov. Pohvalno je tudi to, da je film skoraj v celoti posnet v prleškem narečju, kar lahko zmede nekatere gledalce, vendar ne do te mere, da bi popolnoma izgubili rdečo nit zgodbe. Žal pa filmu Jezdeca zmanjka nekaj kilometrov do presežka, še posebej zaradi nekaterih pomanjkljivo razvitih likov ter nenavadne strukture fabule, kjer je vožnja glavnih junakov neprestano prekinjena z rahlo motečimi flashbacki in nerodno izpeljanimi prizori precej površinskega simbolizma. Končni rezultat je kompetentno narejen, dobro odigran in pristno liričen film z neenakomernim tempom in prevelikimi ambicijami.