“Privoščite si nekaj sladkega,” je ena od osrednjih misli najnovejšega slovenskega celovečernega filma Nekaj sladkega, režijskega prvenca Tina Vodopivca, enega od vidnejših domačih stand-up komikov. In ta misel še kako drži; Vodopivčev film, ki ga je spisal skupaj z bivšo partnerico in pevko Urško Majdič, je namenjen tistim, ki si ob jutranji kavi radi privoščite kocko ali dve sladkorja. Z drugimi besedami; gre za klasično romantično komedijo zmešnjav, ki jo poganja pristni balkanski temperament in – vsaj za slovenske filme – izredno nalezljiva energija, ki se ji bodo gledalci težko uprli. Že zgodba je absurdno lahka; Kaja (simpatična Jelena Jovanova) je nevrotična organizatorka marketinške konference, na kateri bo nastopil svetovno znani guru Ace Majstorovski (Saško Kočev), vendar ta zamudi na letalo, zato se Kaja domisli norega načrta in za nastop rekrutira lokalnega slaščičarja, ki je guruju na las podoben. Najverjetneje ni treba poudarjati, kaj sledi; duhovite zamenjave identitete, naključne zatreskanosti, par odštekanih situacij, široka galerija ekscentričnih likov ter humor, ki lovi ravnotežje med Slovenijo in Balkanom. Težko bi rekli, da Nekaj sladkega odkriva toplo vodo, vendar pa se film glede tega niti ne pretvarja, kar ga ves čas rešuje pred padcem v podpovprečje. S tehničnega vidika filmu ni moč veliko očitati in tudi Vodopivčeva režija je povsem suverena in za prvenec več kot zadovoljiva, igralske predstave so povečini solidne, šale posrečene in tempo dovolj dinamičen, da se gledalec nikoli ne dolgočasi. Filmu največ preglavic povzroča vsebina, za katero je najbolje, da o njej ne razmišljate preveč; okvirni zaplet je banalno nesmiselen in za sabo povleče cel kup nelogičnosti, zgodba na več mestih ni docela razvita (predvsem razvoj romance med glavnima junakoma, ki se ga film sprva dotakne, kasneje pa opusti) in kot celota je film nekoliko lenobno zadovoljen s svojo predvidljivostjo. Nekaj sladkega je tako film, ob katerem je najbolje čim manj razmišljati in odpreti vrata možganom, da grejo za uro in pol na pašo.

Vinci Vouge Anžlovar je med slovenskimi filmarji vedno veljal za unikat oz. za tisto, čemur rečemo enfant terrible, nekakšen filmski “odpadnik”, ki je vedno ustvarjal po svojih pravilih, pa četudi je za to pogosto plačal (pre)visoko ceno. Toda navkljub njegovi nepopustljivi naravi je Anžlovar tudi zaslužen, da je takoj po osamosvojitvi vrnil slovenski film domači publiki. Z road-movie komedijo Babica gre na jug mu je to nedvomno uspelo in po 31. letih se Anžlovar vrača k svojim začetkom z nadaljevanje, ki to ni; Dedek gre na jug se res ponaša s podobnim zapletom tragikomičnega prikaza življenja na cesti, vendar predstavi popolnoma nove like in dogajanje začini tudi s gangstersko akcijo. Namesto jezične babice, ki pobegne iz doma iz upokojence, sta tokrat v ospredju “dedka” Vlado in Boris, ostarela glasbenika, ki se v družbi mlade romkinje Esme odpravita v Makedonijo, da bi navezala stik z Borisovo nekdanjo ljubeznijo. Dedek gre na jug je podobno kot Babica sproščen, duhovit in nezapleten film, ki pa kljub temu s seboj nosi navdihujoče sporočilo o tem, kako za človekove sanje ni nikoli prepozno, pri tem pa film ni niti malo osladen ali pokroviteljski. Pomaga tudi tu, da so igralske kreaciji povečini odlične; veterana Vlado Novak in Boris Cavazza sta pričakovano v vrhunski formu, preseneti pa izredno energična in duhovita Zala Djurić Ribič kot Esma. Film odlikuje tudi živahen tempo in topel humor, posebna pohvala pa gre Anžlovarju za avtentičen in iskren prikaz romskega življenja in kulture, ki poosebljata vse, kar predstavlja svoboda. Škoda le, da Anžlovar film neprestano “kvari” z nepotrebno stransko zgodbo o mafijskih morilcih, ki lovita glavna junaka ter akcijskimi prizori, ki so resda vznemirljivi in za slovenske razmere impresivni, vendar pa nikakor ne ustrezajo okvirni melanholični zgodbi na temo strahu pred minljivostjo ter hrepenenja po boljšem življenju. Morebiti se je Anžlovar bal, da bi brez vključitve bolj akcijskega dogajanja film postal preveč statičen in dolgočasen, vendar pa Dedek gre na jug najbolj zasije ravno takrat, ko usmeri pozornost v osrednja junaka ter streljanja in akcijske pregone pusti na stranskem tiru. Navkljub napakam pa je Anžlovarjeva misija opravljenja; ustvaril je slovenski film, ki lahko služi kot dokaz, da tudi pri nas delamo gledljive in komercialno všečne filme.