Slovenski mladinski film je v 80. letih doživljal svojo kreativno renesanso, hkrati pa so se predstavniki tega žanra pogosto izkazali za bolj domiselne in celo provokativne od filmov, namenjenih odrasli publiki. Čisto pravi gusar ni zlati, ampak diamantni primer enako zabavnega kot tudi inteligentnega mladinskega filma, ki genialno in prebrisano sledi namerno zastavljenim žanrskim klišejem, vendar tem doda kompleksen in emocionalen metakomentar o tematiki, ki jo na površju obravnava. Zgodba filma se vrti okoli dečka Petra, ki s svojo družino preživlja počitnice v obmorskem mestu, ki je hkrati prizorišče snemanja gusarskega filma za otroke. Tam po naključju trči ob pisca pravljice, po kateri je film posnet, ki se zaradi nestrinjanja s spremembami v scenariju odloči svoje delo zažgati, s tem pa v realni svet vdrejo junaki njegove pravljice, med drugim tudi gusarski kapitan Florestano in guverner Alonso de Portez, ki se odpravita na lov za pisateljem, da bi jima spisal novo pravljico. Zaplet filma je absurden in – četudi gre za mladinski film – precej bebav, toda Čisto pravi gusar je daleč od tega, da bi bil otročji film. Na površju resda deluje kot fantazijska pustolovščina, kjer ne manjka smeha, čustvenih prizorov, suspenza in akcije (velja še omeniti za domače razmere zavidanja vredno produkcijo in scenografijo), toda v svojem bistvu je Čisto pravi gusar ganljiva pripoved o izgubi nedolžnosti ter kontrastu med svetom pravljic in realnostjo, kjer moralo, mir in ljubezen nadomestijo cinizem, naveličanost in pohlep. S tega vidika je film bolj namenjen odraslim kot pa otrokom, saj jih opomni, kako dragoceno je prisluhniti otroku v sebi, hkrati pa izpostavi tudi čar pravljic, ki morajo otroka ne zgolj zabavati, ampak ga tudi učiti, kako postati boljši človek. K temu dodajmo še odlično igralsko zasedbo, ganljivo glasbo, ponarodele dialoge in seveda hvaležno atraktivno okolje slovenskega primorja in končni rezultat je ne zgolj otroška, ampak filmska klasika za vse čase.

Kratki vojni film Predam se, ki je nastal pod okriljem zasavskega Filmsko ustvarjalnega društva Loke Studio (to je nazadnje zaplodilo lokalno uspešnico, kriminalno komedijo Pozdrav iz Krvavih Revirjev) se ponaša z rahlo provokativno, vendar fascinantno idejo. Film na površju resda prikazuje zdaj že dodobra raziskano obdobje 2. svetovne vojne in ozadja spopadov med nemškimi in partizanskimi oboroženimi silami, vendar z zanimivim preobratom; osrednji lik filma namreč ni partizan, temveč nemški oficir (David Lindič), ki v zadnjih tednih pred koncem vojne skozi flashbacke obuja spomine na svoje prve zmage in sčasoma tudi poraze na slovenskem ozemlju. Ravno ta pristop, kjer dogajanje spremljamo skozi oči pripadnika okupatorske vojske, daje filmu zmožnost, da preseže ideološke okvirje in se s tem ne spremeni v melodramatično in poenostavljeno partizansko agitko. Režiserja Matica Poropatiča tokrat ne zanimajo klasični spopadi med partizani in Nemci (četudi v filmu ne manjka množičnih prizorov bitk), ampak cilja na bolj splošno sporočilo o tem, kako posameznik skozi brutalnost in norost vojne sčasoma podvomi v trdnost političnih ideologij, katerim je sprva zvesto sledil. Film Predam se se najbolj izkaže v trenutkih, ko glavnemu junaku, katerega lik je bil v mnogih partizanskih filmih demoniziran, nadane človeški obraz, vendar hkrati ne pozabi opomniti gledalca o sprevrženosti njegovih dejanj in politike, ki ga je nagovorila, da se svet nadzira zgolj preko nasilja in ustrahovanja. S tehičnega vidika filmu ni moč veliko očitati; za slovenski neodvisni film je kompetentno narejen, zgodovinsko dokaj avtentičen, dobro odigran in svojo kratko dolžino slabe pol ure uspešno upraviči. Žal pa nekoliko šepa njegova neizstopajoča in povečini generična podoba, ki zgodbi z izrazito melanholičnim tonom ne pričara pričakovanega vzdušja, še bolj moteča pa je melodramatična glasbena podlaga. Glede na to, da film predstavi zelo intimno zgodbo, bi se lahko posluževal več minimalizma ter grajenju temačnega vzdušja, s katerim bi bil gledalec še bolj posrkan v samo dogajanje. Predam se je navkljub napakam izredno soliden prispevek k nadaljnemu razvoju domačega vojnega filma.